Pisma Théu - Ljubezen v pismih

Vincent van Gogh (1853–1890) je danes umeščen visoko v slikarskem panteonu. A vsaj toliko navdušenja, kot ga budijo njegove slike, zbuja radovednosti njegovo življenje. Tudi to, vsaj po nekaj iztočnicah, pozna vsak. Seveda najpogosteje prek umetniških in popkulturnih reinterpretacij njegovih turbulentnih vzponov in (pogosteje) padcev.

Tudi v slovenščino je preveden biografski roman Sla po življenju Irvinga Stona; po njem sta leta 1956 film posnela Vincente Minnelli in George Cukor. S filmom Sanje se mu je poklonil japonski filmski mojster Akira Kurosawa; na njegovo razmerje z bratom se je ozrl Robert Altman v filmu Vincent in Theo. Znana je balada Dona MacLeana Starry Starry Night, o njegovem boju z duševno boleznijo prepeva Joni Mitchell v Turbulent Indigo, pesem mu je posvetil Bob Dylan. Slikarjev lik je seveda našel pot tudi v gledališče, kot mentor Vince v računalniškem programu Art Academy pa celo v virtualni svet.

Pridigarjev sin, ki je sprva krenil po očetovi poti, a se je premočno poistovetil z revnimi v rudarski skupnosti, kamor so ga poslali, da bi bil za Cerkev sprejemljiv; zaljubljenec strtega srca, ki se je nato zapletel v razmerje z nosečo prostitutko, dokler ni pod hudim pritiskom družine zveze razdrl; neprepoznani genij, ki je vse življenje živel od bratove podpore; severnjak, ki ga je preobrazil stik z južnjaškim soncem … že našteto je dovolj za romantično avreolo, ki obdaja Vincenta van Gogha, da včasih le stežka razberemo, kaj drži, kaj pa je več kot stoletna naplavina govoric. Mit je na primer trditev, da je v življenju prodal eno samo sliko. Bili sta vsaj dve. In več risb.

V zadnjem času se pojavljajo tudi alternativne teorije o epizodi z odrezano ušesno mečico (v strastnem sporu naj bi mu jo – po nesreči? – z mečem odsekal Gaugin) in njegovem samomoru (slikar naj bi bil v resnici žrtev dveh objestnih najstnikov, ki sta v roke dobila pištolo). Kup različnih teorij kroži o njegovi duševni bolezni; med morebitnimi diagnozami omenjajo bipolarno motnjo, shizofrenijo, sifilis, epilepsijo, porfirijo, zastupitev z barvami, celo sončarico. Tudi te ostajajo nepreverljive in le še prispevajo k legendi o njem.

Kar pa o življenju Vincenta van Gogha vemo zagotovo, izvira večidel iz njegovih pisem domačim, prijateljem, slikarskim kolegom. Levji delež jih »odpade« na korespondenco med Vincentom in njegovim mlajšim bratom Théom, trgovcem z umetninami, njegovim zaupnikom, podpornikom in najtesnejšim prijateljem. So dragoceno pričevanje o umetnikovem subtilnem zaznavanju sveta okoli sebe, o njegovem razvoju, notranjem življenju in boju z demoni bolezni, ki jim je nadvse želel pobegniti, saj so ga ovirali pri slikanju, v katerem je našel lepoto, mir in moč. In hkrati tudi dokaz o predani bratovski ljubezni, povezanosti in skrbi, ki jih niti občasni spori niso mogli omajati.

V uprizoritvi sta se v slikarjev intimni svet podala Ivan Peternelj in Robert Prebil. Pritegnila ju je zlasti neposrednost Vincentove intimne pisave ter kompleksna in občutljiva osebnost, ki se razkriva za njimi. Njegovo duševnost sta skušala osvetliti z dveh plati: eden od njiju se je osredotočil na njegova notranja stanja, boje z boleznijo, doživljanje samega sebe, drugi pa na njegov odnos do zunanjega sveta. Tretji sogovornik v večeru, posvečenem Vincentu (in Théu), so seveda podobe – projekcije Vincentovih slik, ki estetsko, atmosfersko, simbolno in pomensko obogatijo besedo.