Pisma Joži - Ljubezen v pismih

Lado Kralj v spremni besedi (s pomenljivim naslovom Ob prebiranju pisem, ki niso namenjena nam), napisani za izdajo pisem Slavka Gruma njegovi muzi in ljubezni Joži zapiše misel, ki je zapeljiva tudi za gledališče: »Realna Grumova pisma njegovi ljubici Joži Debelak včasih vsebujejo pasaže, ki so povsem fikcijske: Druga plast, poročila o ljubezenskih čustvih, o mukah ljubosumja, o erotični obsedenosti, iz katere ni videti izhoda, nedelikatni poskusi, kako z izpovedovanjem lastne nezvestobe tudi v Joži vzbuditi ljubosumje – vse to se sicer še vedno nanaša na realije, na resnično trpljenje in blodnje, vendar je opis stanja prav gotovo fikcionalen v še večji meri, saj je opazovanje povsem subjektivno.«

Ivanu Rupniku nedvomno tudi ta resnična izmišljija pisem predstavlja dodaten čar za njihovo ugledališčenje. Tako kot ga (skupaj z gledalci) privlači dejstvo, da so pisma Joži Debelak z vso bolestno in sublimno erotiko vzporedna Dogodku v mestu Gogi. Grum piše: »Vaše telo je bel cvet. Mrzel cvet je. Vaše naročje je zaklenjeno. Krsta je vaše naročje, marmornato krsto bi rad objel.« Metaforično in skrajno čustveno izpostavljeno. Drugič spet v mislih secira: »Tudi še neka druga mi je izpovedala ljubezen. Pobožal sem jo, ji ustvaril iluzije. Seveda sem se takoj spomnil, da mi rečete vlačuga radi tega. Da res, povsem navadna kurba sem, vsaka me vzame, katera hoče, kadar dopustite vi.« Predvsem pa so ta pisma neločljivo povezana z njegovo dramatiko kot drugo realnostjo: »Mesec in devet dni vam nisem pisal, ker mesec in devet dni pišem dramo. In vse so sama pisma. Sama pisma vam. Ko vam bom dramo pravil, boste videli, kako vas imam rad.«

Žal pisma Jože Debelak Slavku Grumu niso ohranjena, tako kot niso ohranjena Norina Jamesu Joyceu. Obe sta bili muzi, usodni za umetnika, in v obeh primerih je njihova objava razkrila nove razsežnosti pisateljev in dobe, ki sta jo živela. Ter večnost ljubezni, ljubosumja.