Wichaya Artamat je eden najobetavnejših in najzanimivejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev jugovzhodne Azije. Pri ustvarjanju v gledališču ga zanimajo pristopi in forme, ki se razlikujejo od tradicionalnih miselnosti gledališča jugovzhodne Azije. Predstava Pesem, ki jo je pel moj oče (trije dnevi v maju) je umeščena v majhno bangkoško stanovanje, kjer sledimo trem majskim dnem v treh zaporednih letih.
V realistični scenografiji se sestra in brat vsako leto srečata, da bi s tradicionalnim obredom obudila spomin na očeta. Čustveno oddaljena ju povezujejo kuhanje riža in vsakdanje debate, recimo o tem, kdaj je riž dovolj kuhan. Skupaj jesta, se smejeta, premagujeta nelagodje medsebojne odtujenosti, se pričkata in klepetata. V njunih izjavah pogosto ni nobene logike in njune debate ne vodijo nujno do jasnega konca. Vendar se v njunih navidezno banalnih in nesmiselnih pogovorih, kot je ta o pomenu mezinca na nogi, izrisujejo preteklost, sedanjost in prihodnost vsakdanjosti tajske družbe.