Verdi se je že zelo zgodaj navdušil nad dramatikom Williamom Shakespearjem, za katerega je pozneje velikokrat dejal, da velja za avtoriteto človeškega srca. Uglasbil je Macbetha, kjer se je ujel predvsem na manko skladateljskih izkušenj, njegova izjemna stvaritev je Falstaff, sanjal je o uglasbitvi Hamleta in Kralja Leara, ki se nista nikoli zgodili. Šestnajst let po Aidi in potem, ko je ustvaril Requiem, je skupaj z libretistom Boitom skomponiral delo, ki je ena izmed njegovih največjih mojstrovin in za katerega velja široko soglasje glasbenih krogov, da gre za eno najlepših oper sploh. Operna reforma, ki jo je docela izbrusil Wagner, je bila vseskozi tudi Verdijevo vodilo, in misel na njeno prepotrebno izpolnitev, je skladatelja vodila tudi v času nastajanja opere Otello. V sinergiji Shakespeare, Boito in Verdi je tako nastala tipična glasbena drama, ki je že ob svoji prvi izvedbi, 5. februarja 1887, doživela pri občinstvu izjemno lep sprejem in odobravanje. V primerjavi z Aido je Verdijeva umetnost pri Otellu še bolj poduhovljena, gospodarnejša v smislu uporabe sredstev ter bolj tankočutna in bogatejša v glasbeni misli.
V okviru Shakespearjevega leta, ki bo ob obeleževanju 400-letnice dramatikove smrti osrednja tema vseh domačih in svetovnih gledališč, so se odločili za uprizoritev, ki bo v ospredje postavila tudi aktualne teme današnjega časa. Jan Kott je dejal, da je Othello lik, ki do dna izpije čašo človekovih spoznanj, da je kot sonda, spuščena do dna zaslepljenosti, do mraka; da je temeljna vprašanja o smislu ali nesmislu bivanja in sveta mogoče rešiti le na zunanjem obodu, tam, kjer je potovanja konec. Režiser predstave Manfred Schweigkofler je v svojih prvih razmišljanjih o režijski zasnovi zapisal: »Othello je Maver, črni človek. Njegova žena je bela heroina, čista in nedotaknjena, sveta Desdemona. Črni človek si na vso moč prizadeva, da bi postal beli heroj, da bi se povzpel na nebeški piedestal, na katerem sedi Desdemona. To pa je trenutek, ko vznikne nova črna duša. Vzrok, da Othellu ne uspe, je Jagova nevoščljivost in njegov življenjski kredo, ki je kredo uničenega sveta. Jago je svečenik temačnega božanstva uničenja, in ima za cilj izbrisati ljubezen.«
