Avtorica duhovite in melanholične zgodbe O kravi, ki je lajala v luno (Miš, 2015) je pravljičarka, knjižničarka in mladinska pisateljica Ida Mlakar Črnič. Od leta 1995 je bila zaposlena v Mestni knjižnici Ljubljana na področju bibliopedagogike, od leta 2021 je upokojena. Leta 2016 je prejela nagrado Slovenske sekcije IBBY za promotorja mladinske književnosti in branja. Piše tudi članke za revije Za starše, Cicido in Ciciban. V svojih zgodbah za otroke in mlade piše o medsebojnih odnosih in čustvovanju. Njeno pisanje je lirično, tankočutno pripovedovanje, in tudi zato je bilo njeno delo večkrat nagrajeno. Slikanica O kravi, ki je lajala v luno je prejela nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico 2016, znak zlata hruška 2016, obenem pa je bila uvrščena v zbirko Bele vrane, izbor dvestotih najboljših otroških in mladinskih knjig z vsega sveta, ki ga vsako leto pripravi münchenska Mednarodna mladinska knjižnica.
Zgodba se začne s kravo Mrvico, ki ne daje več mleka, zadnje čase pa renči in laja v luno. Zato njen kmet pokliče veterinarja, ki po pregledu kravi predpiše počitek na morju. A ker kmet meni, da njeno nenavadno obnašanje vendarle ni normalno, veterinar pravi, da bo ponjo prišel naslednji dan in jo pregledal v svoji ordinaciji. Vse živali s kmetije šušljajo za njenim hrbtom, le pes Viktor ji zares stoji ob strani. Svetuje ji, da vzame kolo in nemudoma odpotuje proti morju. Mrvica to tudi stori. Zvečer sede na kolo in se odpelje. Vozi zelo daleč, v trdo temo, nakar od utrujenosti zaspi v neki stari napol podrti hiši. Prebudi jo žvenket kopit in hitro ji postane jasno, da v tej podrtiji ni sama. Tam je tudi odslužen stari konj Van de Hijo, ki s kopiti ustvarja nenavaden ritem – pleše step. Odločita se, da bosta šla na morje skupaj in tam nastopala kot ulična umetnika – konj bo plesal, krava pa bo pela. Dogajanje v mraku in v temni noči je vendarle prežeto z upanjem, voljo do življenja in optimizmom – na koncu srečna ulična umetnika na obali opazujeta sončni zahod. Sporočilo je jasno in preprosto: verjemi v svoje sanje in uspelo ti bo (za mlade); nikoli nisi prestar za sanje in nove začetke (za starejše).
Zgodba o odštekani kravi in frajerskem konju se dotakne teme starostnikov in staranja. Mrvica in Van de Hijo se oznaki, da sta stara in odslužena, odločno upreta. Usodo vzameta v svoje roke in pokažeta, da je njuno življenje, ne glede na leta, zanimivo, razburljivo, polno in srečno.
»Zgodba Ide Mlakar, ki je bila nagrajena z nagrado za najboljšo slikanico Kristine Brenkove, me je nagovorila, s svojim nenavadnim naslovom in odbitimi ilustracijami Petra Škerla, že na knjižnih policah. Bila je to ena izmed prvih knjig, ki sem jo skrbno izbrskala za svojo, takrat komaj enoletno, prvorojenko. Hčerka, ki je zelo hitro začela govoriti, me je že po prvem branju postavila pred vprašanja: kaj pomeni iti pod nož? (›Ati, ti si tudi star, boš moral pod nož?‹) Kaj pomeni, da krava ne daje mleka in zakaj? In zakaj mora it na morje … Potem sem vdihnila, zajela sapo in začela iskati odgovore, načine, kako tako majhnemu otroku govoriti o tako velikih stvareh v življenju. Spoznala sem, da mi je ravno ta knjiga prelomno odprla vrata v svet odgovornega starševastva, v svet, kjer plosk plosk in uaaau zamenja odgovoren pogovor s svojim otrokom. V uprizoritvi se bomo torej poigravali s principom napake, spodletelosti, neuspeha, nenavadnosti. Napake in spodleteli poskusi so samo del poti, ki jo moraš prehoditi, če želiš uspeti.« Brina Klampfer Merčnik, režiserka
