Ostarela, odslužena in malo trčena Krava Mrvica, upokojena od prejšnjih življenjskih vlog, zapusti kmetijo, da bi pobegnila bridkemu koncu. V zapuščeni hišici naleti na nekdanjega cirkuškega konja Van der Hija, ki ji pomaga, da svoje čudaške lastnosti – bevskanje, lajanje in renčanje – spremeni v unikatne atribute, ko svojo prihodnost vzameta v lastne roke in skupaj nastopita kot ulična umetnika. Tako najdeta nov smisel v življenju, ki je še vedno polno lepih doživetij, četudi zunaj konvencionalnih družbenih okvirov. Z nagrado Kristine Brenkove za najlepšo izvirno slikanico nagrajena slikanica mladinske avtorice Ide Mlakar Črnič odpira vprašanja o identiteti, pogumu, iskanju smisla, ustvarjalnosti in sprejemanju ter uresničitvi lastne edinstvenosti. Na lahkoten in nedidaktičen način pokaže, da lahko v družbi, ki pogosto odpiše posameznike, ko ti ne morejo več prispevati na običajen način, prav z opuščanjem utilitarističnih vlog nastane prostor svobode, ki omogoča ponovno izumljanje samega sebe. Režiserka Brina Klampfer Merčnik in avtorica songov in dramaturginja Ana Duša dramatizacijo slikanice odrsko realizirata kot otroško glasbeno predstavo z občutkom za razgibano scensko poetiko in humor. O kravi, ki je lajala v luno je kakovostna integracija dramaturških načel in oblikovalskih elementov, ki gradijo na toplem in razigranem vzdušju predstave, spodbujajo občutek varnosti in sproščenosti, v katerem lahko vzcvetijo zanimanje, pozornost in sodelovanje najmlajših.

Uprizoritveni prostor osredišči preprosta lesena hišica, zasnovana kot večnamenski element, ki se posameznim prizorom prilagaja s pomočjo modularne transformacije (scenografija Sara Slivnik). V specifično okolje jo z domišljijskim slikanjem dodatno prizemlji naracija dvojice igralcev (Manca Trampuš in Borut Doljšak), obogatena z atmosferskimi, liričnimi songi in razgibana z lutkovnimi intervencijami. Dinamiko prizorišča krepijo izvirni režijsko-mizanscenski in pripovedni prijemi, ki s časovno kompresijo na podlagi animiranega odrskega giba in zvočnih elementov spretno tvorijo občutek potovanja, trajanja in poustvarjanja širše krajine, v katero se umešča Mrvičina dogodivščina. Kmečka hiša, obdana z živahnimi prebivalci kmetije, z odstiranjem stranic postane notranjost prebivališča konja, opremljena z rdečo zaveso, pa se prelevi v oder v mestu, prizorišče njunega nastopa. Odrske spremembe pomembno kroji tudi premišljena uporaba kontrastne in nasičene svetlobe raznolikih barvnih odtenkov (Andrej Hajdinjak); ti barvajo vzdušje in krepijo pravljično atmosfero v celostno integriran odrski izdelek, kar otrokom omogoča globlje vživljanje v svet odštekane krave in frajerskega konja.

Spretna uporaba gledaliških strategij, osnovanih na manipulaciji predmetov in različnih oblikah lutkarstva, krepi trenutke gledališke magije in bogati gledališko doživetje. Manipulacija vsakdanjih predmetov (balon postane pujs, metla zajec, maska petelin) je dovolj abstraktna, da odpira prostor asociativnim predstavam in spodbuja otroško domišljijo, hkrati pa dovolj prepoznavna, da olajša identifikacijo.

Spretna uporaba gledaliških strategij, osnovanih na manipulaciji predmetov in različnih oblikah lutkarstva, krepi trenutke gledališke magije in bogati gledališko doživetje. Manipulacija vsakdanjih predmetov (balon postane pujs, metla zajec, maska petelin) je dovolj abstraktna, da odpira prostor asociativnim predstavam in spodbuja otroško domišljijo, hkrati pa dovolj prepoznavna, da olajša identifikacijo. Režijski pristop odrskih transformacij ne zakriva, temveč jih v metadramski formi ohranja kot sredstvo razgaljanja mehanizmov gledaliških učinkov. Ustvarja trenutke, v katerih se transformacija odvija pred očmi občinstva in prav na podlagi igralskih in telesnih kapacitet igralcev potencira razpon čudenja in komike: Manca Trampuš se s kostumom Tine Kolenik, ki zaobjema obilni kravji životec, očala in rožnato lasuljo, preobrazi v kravo ter jo prepričljivo utelesi skozi precizni telesni izraz, humor in detajlno karakterizacijo. Telesna pozornost, ki zajema tipične gibe krav, vzbuja nežno komičnost, ki je hkrati tudi poglobljena študija živalskega gibanja in vedenja (koreografka Vita Osojnik). Enako navdušujoč je lik konja, ki z uporabo bergel za hojo in z obvladano telesnostjo ustvari osupljivo imitacijo konjskega gibanja (Borut Doljšak). Pristop igralcev, utemeljen na preciznih odrskih sredstvih, oživlja like v njihovi polni izraznosti, hkrati pa z dosledno integracijo prizemljenega sloga igre nikoli ne zaide v stereotipno maniro popačitve ali pretiravanja.

Čeprav uprizoritev izkazuje kreativen pristop k vključevanju režijskih elementov, je pri integraciji vsebinskega in narativnega poteka besedila manj celovita. Ustvarja občutek, da se na začetku nanizanih motivov v želji po lahkotnem uprizoritvenem tonu dotakne le površinsko: emocionalna stanja, ki nosijo negativen emotivni predznak, kot je npr. Mrvičina izkušnja izločenosti zaradi drugačnosti, ob osredotočenosti na prostorsko vzpostavitev nekoliko razvodenijo. Razplastitev notranjega sveta protagonistov je zminimalizirana, kar ošibi možnost identifikacije in vživljanja v izkušnjo glavnih junakov, ki bi najmlajšim gledalcem omogočila vpogled v kompleksnejša čustva, družbene odnose, spodbudila empatijo in modelirala čustveno regulacijo. Čeprav se uprizoritev namenoma ne želi osredotočati na negativno plat ostarelosti in sporočilo realizira predvsem v kravini zmožnosti, da obide svoje strahove in sprejme svojo drugačnost, bi ustvarjalki tudi temu aspektu besedila lahko namenili več pozornosti, predvsem z jasnejšo razdelavo notranjih motivacij likov in logike njihovih transformacij. Dramska struktura ob sicer atmosfersko razgibanih in izvedbeno učinkovitih, a (pre)številnih songih mestoma obstane v asociativnosti in ošibi jasen dramski razvoj. Ta zajame tudi režijo, ki se ob odsotnosti trdnega dramskega ogrodja v drugem delu uprizoritve preusmeri predvsem na koreografijo nastopov, akrobacij, vizualnih in čutnih izkušenj, s tem pa zapade v spektakularizacijo dogajanja. Predstavo O kravi, ki je lajala v luno odlikuje igriva in kreativna režijska zasnova, ki z domišljenimi transformacijami in uporabo lutkovnih elementov ustvari pravljičen svet. Manjkata ji le močnejša psihološka podlaga in izdelan pripovedni lok, ki bi dodatno okrepila sporočilnost zgodbe.