Nora živi navidez harmonično družinsko življenje z možem Torvaldom Helmerjem in tremi otroki. Popolnoma je predana možu, streže njegovim željam, mu želi ugajati, ga zabavati in razveseljevati, je podrejena, ubogljiva, posveča se možu in družini. Torvald se do nje obnaša pokroviteljsko, Nora zanj ni enakovredna sogovornica in partnerka, marveč škrjanček, veverička, mala zapravljivka, čudna stvarca … Ko Torvald postane direktor banke, se zdi, da družinski sreči ne bo konca. Vendar se nad Noro zgrne dogodek iz preteklosti, ko si je iz ljubezni do moža, da bi rešila njegovo življenje, sposodila večjo vsoto denarja od notarja Krogstada in ponaredila očetov podpis. Krogstad začne Noro izsiljevati in ji grozi, da bo izdal njeno skrivnost. Nora si želi, da bi se zgodil čudež, da bi Torvald razumel njeno dejanje iz preteklosti, cenil njeno žrtev in jo zaščitil pred izsiljevalcem in obtožbami okolice, da bi jo imel zaradi tega še rajši. Izkaže se, da je Norin in Torvaldov zakon daleč od idealnega, da je Nora za Torvalda samo "lutka", da ga bolj skrbita njegov ugled in položaj v družbi, ni mu mar za lastno ženo in ji v ključnem trenutku ne stoji ob strani. Nora ljubljenega moža zagleda v popolnoma novi luči in ugotovi, da s takim človekom noče več živeti. Čeprav sta glavni temi Ibsenove Nore ali Hiške za lutke meščanski zakon in položaj ženske v njem, avtorja najbolj zanimata emancipacija in notranja rast posameznika, ki se upre večini in togim družbenim normam, pa naj bo to moški ali ženska. Razkriva konflikt med posameznikom, ki išče resnico in svobodo, in družbo, ki zatira njegove želje in potrebe. Ko se posameznik intelektualno osvobodi tradicionalnega načina razmišljanja, povzroči to resne konflikte v njegovi okolici. Glavne borke za svobodo in resnico v Ibsenovih dramah so bile res ženske, ker so bile ravno one najbolj zatirana družbena skupina njegovega časa. Kljub temu da so si ženske od nastanka drame do danes priborile enakovreden položaj v družbi, pa naša družba še vedno ostaja moška in ohranja številne stereotipne poglede na vlogo ženske v družbi.
Življenje norveškega dramatika Henrika Ibsena (1826–1908) sta usodno zaznamovala očetov bankrot in socialni padec družine. Problem gospodarskega in družbenega propada in problem socialne izolacije se pojavljata v večini Ibsenovih dramskih besedil. Pri petnajstih letih je moral opustiti misel na študij medicine in se zadovoljiti z mestom lekarniškega vajenca. V skopo odmerjenem prostem času je pisal pesmi in slikal. Siromašnemu lekarniškemu vajencu so bila zaprta vrata v premožne hiše in družbo in postal je upornik zoper meščansko družbo. Pod vplivom naprednih revolucionarnih idej je napisal svoj dramski prvenec Katalina (1849). Z gledališčem in literaturo se je začel intenzivneje spoznavati, ko je začel delati kot dramaturg v gledališču Norske Teatret v Bergnu in Oslu. Od leta 1857 je večinoma živel v Italiji in Nemčiji, v domovino se je vrnil šele leta 1891. S svojim pisanjem (Stebri družbe, Nora ali Hiška za punčke, Strahovi, Sovražnik ljudstva, Gospa z morja, Hedda Gabler) je močno vplival na evropsko in ameriško dramatiko. Dramo Nora ali Hiška za punčke je začel pisati leta 1878 v Rimu, dokončal jo je poleti 1879 v Amalfiju pri Neaplju, v knjižni izdaji pa je prvič izšla v začetku decembra 1879. Krstna uprizoritev Nore ali Hiške za punčke se je zgodila tri tedne po knjižnem izidu drame v Kraljevem gledališču v Kopenhagnu in doživela burne odzive. Govorilo se je o nespodobnosti, škandalu, sramoti. Ibsena to niti najmanj ni motilo, saj se je na slabe kritike odzval: "Uničujoče kritike me navdušujejo … Moji sovražniki so mi v veliko pomoč – njihovi napadi so tako zlobni, da ljudje v jatah drvijo gledat, čemu vse to vpitje."
