Po besedah Tatjane Doma je Nora v času nastanka poosebljala žensko in hčerko 19. stoletja. "Pred zunanjim svetom se je Nora najprej skrila v očetov dom, kasneje pri svojemu možu in se tako izolirala od zunanjega življenja. S problemi realnega sveta se ni ukvarjala. Delala je to, kar je okolica od nje pričakovala, pri tem se je morala odpovedati lastnim željam," je povedala Doma.

Dodala je še, da sta Ibsena predvsem zanimala osvoboditev ženske in problem človekove samoosvoboditve.

Drama Nora ali Hiša za lutke je bila krstno uprizorjena decembra 1879 v Kraljevem gledališču v Kopenhagnu. Doživela je burne odzive. Govorilo se je o nespodobnosti, škandalu, sramoti. Ibsena to motilo, na slabe kritike se je odzval: "Uničujoče kritike me navdušujejo. Moji sovražniki so mi v veliko pomoč - njihovi napadi so tako zlobni, da ljudje v jatah drvijo gledat, čemu vse to vpitje."

Nora živi navidez harmonično družinsko življenje z možem Torvaldom Helmerjem in tremi otroki. Popolnoma je predana možu, streže njegovim željam, mu želi ugajati, ga zabavati in razveseljevati, je podrejena, ubogljiva. Noro nato prehiti dogodek iz preteklosti, ko si je iz ljubezni do moža, da bi rešila njegovo življenje, sposodila večjo vsoto denarja od notarja Krogstada in ponaredila očetov podpis.

Izkaže se, da je Norin in Torvaldov zakon daleč od idealnega, da je Nora za Torvalda samo lutka, da ga bolj skrbita njegov ugled in položaj v družbi. Nora zagleda moža v popolnoma novi luči in ugotovi, da s takim človekom noče več živeti, je zapisano v gledališkem listu.

Čeprav sta najbolj izpostavljeni temi Ibsenove Nore ali Hiše za lutke meščanski zakon in položaj ženske v njem, avtorja zanimata predvsem emancipacija in notranja rast posameznika, ki se upre togim družbenim normam. Razkriva konflikt med posameznikom, ki išče resnico in svobodo, in okostenelo družbo, ki zatira njegove želje in potrebe.

Scenografinja je Irena Kraljić, kostumografinja Mateja Benedetti, avtor glasbe Willem Miličević in lektor Jože Volk. Dramo je prevedel Darko Čuden.

Igrajo Vojko Belšak, Barbara Medvešček, Bojan Umek, Manca Ogorevc in Andrej Murenc.