Univerzalna tema romana Nekropola – ohranitev človečnosti v razmerah popolnega zla – z gledališkimi izraznimi sredstvi poustvarja pretresljiv spomin avtorja literarne predloge Borisa Pahorja, neposrednega udeleženca »dežele mrtvih«, kot sam večkrat poimenuje koncentracijska taborišča druge svetovne vojne. Glede na čas, ki ga živimo, je možnost potvorb in zanikanj zgodovinskih dejstev zelo verjetna, vseskozi prisotna in zato nevarna. S Pahorjevo Nekropolo, ki je avtentična pričevalka človeških grozot, moramo ostati zvesti kriku tisočerih: »Nikoli več!« Sodobna dogajanja žal kažejo, da se zgodovina še vedno ponavlja in vsakokratna kolektivna amnezija ali preprosto ignoranca verjetno vodi v ponavljanja tudi v prihodnosti. Gledališka interpretacija Nekropole Borisa Pahorja morebiti lahko spodbudi razmišljanje o etiki, zlorabi ideologij, preživetju v skrajni točki razčlovečenja in soočenju s čistim neosebnim zlom.
Uprizoritev romana Nekropola z odpiranjem osnovnih etičnih in eksistenčnih vprašanj nagovarja tako starejše generacije z morebitno neposredno izkušnjo prikazanega časa kot tudi mlajše, ki se morajo soočiti z dediščino nehumane preteklosti, da bi je ne ponovile v prihodnosti.
Krstna uprizoritev
