Tri zgodbe o samosti
Paradoksi, nesmisli, kaos. Svet nima več nobenih jasnih oblik. Nobene trdnosti. Nobenih oprijemljivih smernic za prihodnost.
Nobenega uporabnega seta navodil za mirno in dostojno življenje. Ideja osebne svobode se je izrodila v brutalni individualizem, v katerem nihče ni odgovoren za nič in nikogar – razen zase. Od družbe, ki kot najvišjo vrednoto postavlja osebno srečo, česa drugega niti ne gre pričakovati. Kako se bo človek ukvarjal z drugimi, če ima toliko dela s samim seboj?
Ženska v zgodnjih tridesetih, ki se v osami najetega polkletnega stanovanja bori z občutki depresije, preizprašuje svojo življenjsko pozicijo in išče razloge zanjo. Ne more sprejeti dejstva, da je človekova vrednost sorazmerna njegovemu imetju, pa tudi ne razlage, da je človek sam kriv za odrinjenost na rob. Spominja se svoje babice, ki jo je vzgajala za svet, ki ga ni več, in svojega odnosa z mladim Američanom, prek katerega se je prvič srečala z brutalno realnostjo ameriškega sna.
Nonica je vnukinji predala pet navodil, s katerimi bo uspešno prestala življenjske viharje:
1. Nared faks. Znanja ti ne more noben vzet.
2. Čim prej se nauč poskrbet sama zase.
3. Mej otroke, ampak šele takrat, ko boš lahko skrbela zanje.
4. Ne se preveč ukvarjat s tem, a si srečna, ti samo glej, da boš poštena.
5. Če hočeš v življenju kam prit, glej na ven, ne na not. Kje boš našla pot, če gledaš samo vase?
Ali upoštevanje teh navodil zadostuje za uspešno in izpolnjeno življenje mlade ženske?
Z besedami Boštjana Narata iz gledališkega lista uprizoritve:
Ona je stara 32 let, ne pluje po morjih in nima imena, ima pa terapevta. »Ne bojim se tega, da bom siva pa zgubana, bojim se, da bom revna,« mu pravi. Ja, vsak ima denar za umret, z boleznijo in starostjo pa je drugače.
Samota je vedno in povsod tudi ekonomska kategorija.
Geografija samosti je v resnici nepomembna – Amerika, Evropa, Rusija … Ljudje živijo samost od nekdaj in širom tega sveta, včasih jo živijo vsem dokazom svojega obstoja navkljub.
/…/
Ampak ona je živa, stara je 32 let, ima navodila svoje nonice in račun za napačno parkiranje. Navodila so jasna, računi so poravnani in pravila igre so do kraja razumljiva. A kaj to pomaga, če igre ne igra nihče drug? Igra zahteva soigralke in soigralce, če teh ni, ni igre. In če ni igre, pravila nimajo smisla.
