Mohamed El Khatib je želel napisati dramsko besedilo na podlagi intervjujev, ki jih je naredil s svojo materjo. Leta 2012 je njena smrt prezgodaj končala zastavljeni projekt. Nastala je zlepljenka časopisnih izrezkov, elektronskih in telefonskih sporočil, transkripcij pogovorov, videov, kratih dialogov z očetom … Ves material združuje fikcijo in dokumentarnost in ponuja vpogled v intimnost življenja, zaznamovanega s smrtjo, ter se dotika vprašanj družine, države, maternega jezika, spominov, žalovanja. Besedilo je ganljiva avtobiografska pripoved, mestoma zajedljivo boleča, pogosto pa tudi zabavna, ki pretanjeno prepleta osebno z univerzalnim.
Avtor je o svojem delu zapisal: »Združil sem skupek življenjskih materialov, ki sem jih zbiral od maja 2010 do avgusta 2013. Nisem vedno prosil za potrebne avtorizacije, nisem si postavljal vprašanj meja, spodobnosti, previdnosti. Zbral sem vse, kar sem lahko, in sestavil novo celoto. Vse se je dogajalo hitro in brez vnaprejšnjih premislekov. Ta dokumentarna fikcija je predstavljena bolj ali manj linearno in kronološko. Nikakršnega suspenza ni, vemo, da mama na koncu umre in da je njen sin zelo žalosten. Vemo tudi, da bi ravnal drugače, če bi lahko vse naredil še enkrat. Bil bi popoln sin. Starši se vedno sprašujejo, če so bili dobri starši. Kaj pa mi? Smo bili dobri otroci? Smo bili otroci na nivoju? Olimpijski otroci?«
Besedilo je bilo leta 2016 nagrajeno z veliko nagrado za dramatiko (Grand Prix de Littérature dramatique).
