Nafta je performativni mozaik, ki združuje postopke predavanja, dokumentarnega gledališča, zvočne instalacije in manifesta. Je zgodba o ready-madeu, imenovanem sodobnost.
Predstava raziskuje prepletene svetove podatkovnega kapitalizma, črpanja nafte in radikalnih kolektivnih akcij. Uprizoritev skozi dva dela, Antropocen in Pirocen, črpa iz obsežnega arhiva, v katerem se glasovi subverzivnega podkasta (O.I.L.) prepletajo z življenji in deli članic in članov umetniškega kolektiva R.MUTT. Eksperimentalni podkast O.I.L, ki je deloval od leta 2019 do 2023 in se vzpostavil kot umetniško delo v času, ki sproti briše samo sebe, je postal širši javnosti znan z zadnjo epizodo decembra 2023, ko je prostore studia in njegovo anonimno voditeljico poplavilo med prenosom v živo.
Nafta je produkt geološkega naključja. Ni naključje, da je to tudi zgodba dokumentarista, povezanega z naftno industrijo, ruske nevrologinje, razdvojene zaradi vojne, premožne poljske anarhistke, ki se je odpovedala svoji preteklosti, nemškega glasbenika, ki sproti briše lastno glasbo, in danske umetnice, katere performans nehote omogoči vzpon dejanskih skrajnežev. Morda je naključje, da so na razstavi transparency svoje življenje odprli vpogledu javnosti. Pod plastmi smoga se ob pravem pritisku človeški možgani spremenijo v lucidno silo, ki poskuša razvozlati sedanjost in ki lahko prekine nasilje. V svetu, ki ga nadzorujejo algoritmi in podatkovni sistemi, se lahko prekinitev zgodi le po naključju.
Nafta je zgodba o zavetjih v času konca sveta, o utopiji v času, ki navidez ne dopušča alternativ. Avtonomna cona znotraj sveta, ki gori in se seseda sam vase. Dramaturgija sodobnosti je dramaturgija demence, zgodba o času, ki se kopiči pred nami kot serija katastrof.
***
Zgodovina se kopiči kot plasti peska: čas je puščava. Nihče ne ve, kaj vse puščava skriva. Puščava je območje, ampak hkrati je živ organizem, ki spreminja svojo obliko. Drobci, ki se plastijo z minevanjem stoletij in tisočletij. In puščava raste. Na neki točki, v prihodnosti, se bo razrasla čez ves svet, kot pajčevina. Puščava raste v vse smeri. Po nekaterih mističnih tradicijah je puščava božja dežela: v njej ni nič človeškega, nič vertikalnega, nič ne kljubuje gravitaciji. In globoko spodaj, nekje, pod peskom, pod nepredstavljivimi pritiski plošč, lahko bi rekli: pod pritiskom časa, iz smrti v neki preteklosti nastaja snov, imenovana nafta. Temna in gosta snov, ki je nastala iz trupel pradavnih rastlin in živali: tekočina, ki deluje kot organizem, čeprav ni živo bitje. Nafta poseduje nekakšno umetno inteligenco: nenadzorovana entiteta, ki upravlja zgodovino; poganja vojne stroje in človeške stroje, da še hitreje uničujejo sami sebe. Ta snov je nastala kot napaka ob stvarjenju sveta, črna luknja nekje v plasteh zemlje, snov, ki polni zemljino skorjo in kot virus nadzoruje dogajanje na površini.
Nihče ne more ustaviti časa. Ko bo nastopil Pirocen, bo nafta Zemljo spremenila v sonce.
Jan Krmelj
