Reciklirana lutkovna predstava po motivih A. A. Milna.
Uprizoritev si za svojega protagonista izbere Sivčka, oslička brez repa, ki v svojem domovanju praznuje rojstni dan. V prostoru, polnem predmetov, ki nosijo takšne in drugačne spomine, se počasi začne snovati pustolovščina glavnih junakov znane zbirke zgodb. Pu, Pujsek in Tiger se odpravijo na pot iskanja popolnega darila za svojega prijatelja, za katerega se na prvi pogled zdi, da ničesar ne mara in ničesar noče. In čeprav, kot pravi Tiger, je »včasih težko imeti rad, ko ti manjka, kar je nujno«, druščina strne svoje glave in prek domišljije in sočutja Sivčkovo žalostno pribežališče spremeni v prostor prijateljstva in ljubezni.
Gre za lutkovnorežijski prvenec Benjamina Zajca (sicer hišnega dramaturga LGL) v sklopu programa BiTeater. Uprizoritev po znameniti predlogi A. A. Milna poudarja perspektivo oslička Sivčka, spregovori predvsem o gradnji zaupanja in se odmika od popularne likovne podobe, skozi katero navadno uzremo Puja in njegove prijatelje – v tej otroški igri deklica postane Pu, Tiger spregovori skozi plišastega zajčka in mnogoletni gozd zasije prek obilice predmetov, ki asociacijsko postajajo zdaj korenine, zdaj najslajši kolački.
Kakšna sreča, da imam nekaj, od česar se je težko posloviti.
Lutkovna predstava Medvedek Pu je nastala z reciklažo in preuporabo lutk, predmetov in scenskih elementov, ki so bili izdelani za pretekle domače predstave, a v njih niso bili uporabljeni. Zajčev osnovni koncept za uprizoritev izhaja iz dejstva, da gledališča vsakoletno in z vsako novo uprizoritvijo pridelajo kar nekaj odpadka, ki se premalokrat preuporabi v naslednjih uprizoritvah – scenski elementi, rekviziti in lutke gredo pogosto na odpad ali pa ostanejo ujeti v medprostorih gledališkega ustvarjanja. In tako kot je Milne vzmeti svojega pisanja našel v igračah svojega sina, je Zajc z ustvarjalno ekipo zasnoval prostor svoje uprizoritve prek lutk, ki sedijo v različnih kotičkih Lutkovnega gledališča Ljubljana in zaradi takšnih ali drugačnih razlogov nikoli niso doživele manifestacije, za katero so bile izdelane. Kanonski Milnov kolaž različnih junakov in zgodb se tako vpenja v kolaž različnih scenskih elementov, likovnih podob, predmetov in materialov, ki bi sicer romali v smeti ali pa ostali na policah. Milne je drugačno življenje poklonil igračam svojega Christopherja, ustvarjalna ekipa Medvedka Puja pa možnost življenja poklanja zavrženčkom Lutkovnega gledališča Ljubljana.
V uprizoritvi nastopajo neuporabljene lutke Alene Pavlović iz uprizoritve Megloprejka (rež. Tamara Kučinović, 2021) in Jakuba Šulíka iz uprizoritve V dobrih rokah (rež. Jakub Maksymov, 2024). Sivčkov kostum je nastal kot kolaž ostankov kostumov za uprizoritvi Macbeth (rež. Matteo Spiazzi, 2023) in Hiša za lutke (rež. Yngvild Aspeli, Paola Rizza, 2023). Scenski prostor pa sestavljajo konstrukcije razstave Sare Slivnik, ki je spremljala uprizoritev Tihožitje (rež. Tin Grabnar, 2020), ter raznovrstni predmeti, ki jih je ustvarjalna ekipa našla po skritih kotičkih Lutkovnega gledališča Ljubljana – med njimi tudi plišastega zajčka, ki bo nastopil v vlogi Tigra ter magnetne stopinje Igorja Šinkovca iz uprizoritve Medo in Pujsi (rež. Marko »Mare« Bulc, 2024).
V dramatizaciji, spisani po izvirnikih Alana Alexandra Milna Winnie-the-Pooh (1926) in The House at Pooh Corner (1928), je uporabljen odlomek pesmi Nekoga moraš imeti rad Ivana Minattija (1963).
