Medvedek Pu (3+) po konceptu, v dramatizaciji in režiji Benjamina Zajca, sicer hišnega dramaturga Lutkovnega gledališča Ljubljana, je označen kot reciklirana lutkovna predstava; Zajc namreč zanjo izkoristi neuporabljene lutke, izdelane za pretekle uprizoritve, predmete in scenske elemente, nabrane po raznih kotičkih gledališča, prav tako iz ostankov predelan kostum, vse skupaj pa je postavljeno na police lesene konstrukcije Sare Slivnik iz razstave ob uprizoritvi Tihožitje. Na tej ekološki odločitvi Zajc zgradi tudi koncept uprizoritve; vzpostavljena paralela z nastankom Milnovih zgodb, ustvarjenih po likih pisateljevega sina in njegovih igrač, podlaga kontekst domišljijskih svetov iz otroške sobe (ali gledaliških delavnic), skupaj z uporabo predmetov, ki tam že so, in ne nazadnje, Zajc to usmeritev organsko vgradi vobči zven uprizoritvene izvedbe, ki se kaže kot odmev inherentne občutljivosti za stvari okoli nas in za stvari, ki jih – ali kako jih – počnemo.

Zajc osebe in motive iz Milnovih zgodb ob dramaturški podpori Tajde Lipicer vzpostavi v situaciji dečkove igre v prostoru, polnem pozabljenih, zavrženih stvari. Lutkovni tehnolog in avtor scenske postavitve Iztok Bobič prostor oblikuje kot nekakšno starinarnico, kjer pristanejo odvečni predmeti, morda urejeno delavniško prizorišče ali popravljalnico reči, vendar z uravnoteženo, usklajeno in nenasičeno razvrstitvijo raznovrstnih majhnih predmetov na lesenih ogrodjih, s čimer uokvirja občutek topline in pozornost za detajle. Ta prostor je očitno posebno – domišljijsko in čarobno – zatočišče za človeškega protagonista, kar poudarja tudi vstopna glasbena atmosfera Darje Hlavka Godina, in v asociativni mreži Pujevih prigod (tudi z minimalnimi dodatki mahu ali smrekovih vejic) zlahka pridobi metaforično vlogo Stoletne hoste, čeprav prepoznavanje takšne asociativne reference ni potrebno.

Zajčeva zasnova sicer vseskozi sledi idejni usmeritvi Medveda Puja, vendar se od Puja, kot ga poznamo, tudi docela odmakne, najizraziteje v likovni podobi, v katero naseli živalske karakterje in njihovo dogodivščino, a likovni preobrat posledično prinese tudi drugačno večplastnost v odnosu do odrskega dogajanja. Tega Zajc sestavi iz delčkov in atmosfer različnih zgodb iz izvirnih knjig Medved Pu ter Hiša na Pujevem oglu. Ne glede na avtorsko črpanje in kombiniranje vsebinskih elementov, aplikacijo modela otroške igre in izhodišče v obliki zbirke kratkih zgodb ter navsezadnje raznovrstnost iz različnih virov nabranih predmetnih lutkovnih elementov Zajc namesto fragmentarnosti izoblikuje eno(tno), uprizoritveno in vsebinsko zaokroženo zgodbo – oziroma zgodbo (Pujevih likov) v zgodbi (o fantu in njegovi igri) – ki se odvije okoli iskanja rojstnodnevnega darila za oslička Sivčka.

Zasnova sicer vseskozi sledi idejni usmeritvi Medveda Puja, vendar se od Puja, kot ga poznamo, tudi docela odmakne, najizraziteje v likovni podobi, v katero naseli živalske karakterje in njihovo dogodivščino, a likovni preobrat posledično prinese tudi drugačno večplastnost v odnosu do odrskega dogajanja.

Vendar tu nič ni, kot je videti, kar ustreza tako duhu Milnovih junakov, ki denimo lastne odtise stopal zamenjajo za sledi nekoga drugega, kot značaju simbolne otroške igre. Pravilo lastnega uprizoritvenega principa Medvedek Pu lucidno razgrne že na začetku, ko Gašper Malnar kot deček, še ne docela v izstopu iz sfere realnega, iz košare jemlje stvari in vsako tudi poimenuje, vendar ne s tem, kar posamična stvar dejansko je (kamen je tako lahko uokvirjen objem, kozarec z medom pa dečkova prva duda), zato zlahka sprejmemo tudi preobrazbe glavnih likov – njihove domišljijske osebnosti, saj vlogo Puja prevzame lutka deklice, prostodušno pojasnjujoč, da se danes počuti, kot da bi bila Pu, in z nonšalantnim predlogom (svojemu) animatorju Malnarju, da je lahko Sivček. Uprizoritev tako plastično razgrne mehanizem otroške in gledališke igre, kjer vse postane nekaj drugega oziroma vsak nekdo drug. Pujska predstavlja mala bela muca z rozasto oblekico, Tigra kosmata igrača oranžno-belega zajca (s prav posrečeno repliko »pretvarjam se, da nisem tiger«) in občasno mimo prileti še kura, ki v spomin prikliče Sovo.

Duhovita in otroškem dojemanju naravna lega domišljijsko-identitetnih menjav zaznamuje minimalistično dogajanje, ki od dečkove skupinske igre z igračami (dialog z deklico Pu) brezšivno preide v pripoved o tem, kako skušajo Sivčkovi prijatelji najti najprimernejše darilo zanj, in sicer z lahkotnimi preusmeritvami pozornosti med vsakdanjimi opravki, brez ambiciozne nuje, podobno, kot si deklica Pu od animatorja želi medu, pa se hip zatem vseeno spusti v vrtinec kolektivne usode v akciji za Sivčka. Po svojem značaju turobni Sivček je svojevrsten glavni junak te igre, večidel odsoten kot živalski protagonist, a posredno ves čas navzoč kot vzvod dogajalne akcije (tisti, za katerega iščejo darilo) in kot 'senca' v človeški figuri animatorja, ki sicer konstruira celostni odrski narativ tako, da ga lahko sočasno spremljamo tako na nivoju zgodbe o živalskih junakih kot na nivoju dečkove realnosti, njegovega preživljanja časa v bogastvu domišljijskih svetov in zanimanja, ki se mu poraja med izbranimi predmeti. Pravzaprav tudi sam Malnar v vlogi dečka močno spominja na Sivčka – morda ni zares žalosten in črnogled, je pa fant, ki odstopa od norme veselega in akcijskega otroka oziroma junaka. Je fant, ki se pred hrupom zunanjega sveta raje umakne v umirjenost samote, v nežnost in pozornost notranjih svetov, v polnost lastne domišljije in številnih v njej porajajočih se zgodb, kot je nakazano ob prihodu v prostor zapuščenih stvari in ob zaključku z verzi iz pesmi Ivana Minattija Nekoga moraš imeti rad.

Sporočilo te pozicije je močna točka Zajčevega Medvedka Puja, ki princip, po katerem se nam odrsko dogajanje kaže kot otroška igra, obarva samosvoje, sveže in avtentično. Iz Malnarjeve igre in animacije, iz njegovega ravnanja s svojimi prijatelji/igračami izžareva blago razprtost in spokojno zadovoljstvo, ki majhne geste in drobne stvari, v hitrosti in površni mimobežnosti vsakdana pogosto spregledane, napolni s smislom. Kot da pravi: tu se lahko imamo lepo, pa čeprav smo drugačni, kot se zdi ali kakršni bi naj bili; svet si lahko napravimo – vsaj za hip – drugačen, svoj, poseben. Kot odmeva tudi iz zvočnih sugestij čarobnega, skorajda pravljično-prazničnega razpoloženja z zanimivimi vpeljavami porušenih, kot da pokvarjenih melodij in iskrivih 'napak'.