Rjaveča predstava.
Macbeth je Shakespearjeva najbolj krvava igra, ki spregovori o izoliranosti oblasti, strahu pred njenim sesutjem, pa tudi o njeni neučinkovitosti, saj oblast, ki temelji na moči, v resnici ne more ustvariti ničesar trajnega. Macbeth in Lady Macbeth kot protagonista svoje tragedije snujeta zemljevide morij, ki se kot odmevi iz preteklosti preslikavajo v današnje geopolitične napetosti.
Ta nesmiselna bitka za oblast, ki je, kot zapiše režiser Matteo Spiazzi, »neplodna in nesposobna ustvariti karkoli, tako kot zveza med Lady Macbeth in Macbethom«, na odru zaživi kot bitka kovinskih predmetov, v zgodovini pogosto povezanih z oblastjo; mnogokrat predstavljajo celo njen simbol in sredstvo za osvajanje. Pokrajine teh predmetov ustvarjajo bajeslovne vešče, ki kakor sojenice spremljajo počasno rjavenje protagonistov in tkejo silovito sliko propada neke rodbine, družbe, civilizacije.
V uprizoritvi so uporabljeni valčki Morgenblätter in Rosas do Sul Johanna Straussa mlajšega, Valse triste Jeana Sibeliusa ter odlomek glasbe Scotta Gibbonsa iz filma Chiare Guidi Ko sem zadnjič videl očeta.
