Dramatizacija romana.
Roman Leta, ki je v Franciji izšel leta 2008 in pri nas leta 2010, je avtobiografsko delo francoske pisateljice Annie Ernaux, v katerem kronološko opisuje svojo življenjsko pot od rojstva leta 1941 do polovice 21. stoletja. Roman je po izidu prejel vrsto najvišjih literarnih priznanj: nagrado François Mauriac, nagrado Marguerite Duras, nagrado bralcev časopisa Télégramme in evropsko nagrado Strega Europeo.
Ta nenavadna avtobiografija je zapisana v tretji osebi ednine, avtorica pa spretno prepleta povsem intimne zgodbe z zgodovinskimi dogajanji v Franciji, Evropi in svetu. Ena najbolj prominentnih evropskih gledaliških režiserk, Norvežanka Eline Arbo, je leta 2024 roman Leta priredila za oder in ga izjemno uspešno uprizorila v londonskem gledališču Almeida. V tej uprizoritvi je vlogo Annie porazdelila med pet igralk različnih starosti, ki skupaj utelešajo protagonistko, njene bližnje in daljne sorodnike, prijateljice, sosede, ljubimce in njene potomce v različnih življenjskih obdobjih.
Odrsko pripoved, ki je mešanica spominov in samorefleksije, sprožajo družinske, skupinske in solo portretne fotografije, na katerih je Annie zamrznjena v določenem času in prostoru. Prvič jo ugledamo na fotografiji iz leta 1946 v njenem rojstnem kraju Lillebonne, ko so spomini na grozote druge svetovne vojne še povsem živi, njene sorodnike pa preveva veselje nad svobodo. Sledimo ji na počitnice na morski obali in ob sanjarjenju o prihodnosti v Parizu. Medtem ko se njena mama navdušuje nad najnovejšim čudesom tehnike – pralnim strojem –, pa Annie začne odkrivati svoje telo. Odnos do telesa kot nedoumljive mešanice sle, užitka, sramu in bolečine je tema, ki prežema vsa obdobja njenega življenja – od prvega bolečega spolnega odnosa s starejšim moškim in osvobajajočega obdobja študentskih let do travmatičnega ilegalnega splava, saj je Francija pravico do splava uzakonila šele leta 1970. Tako sledimo Annie v iskanju intimne in tudi družbene identitete ob praznini njenega zakona, rojstva dveh sinov, bremen materinstva, ločitve, obsedenosti z mlajšim ljubimcem, dokler se leta 2006 ne utelesi kot samozavestna ženska in pisateljica, ki poplesuje skozi spomine in išče takšen jezik, ki bi zaobjel vso kompleksnost človeškega bivanja in ohranil koščke spominov pred neusmiljeno poplavo pozabe.
Poslednja fotografija odrske postavitve bi lahko bil tudi fotografski portret Annie Ernaux ob podelitvi Nobelove nagrade za literaturo, ki jo je prejela leta 2022 kot sedemnajsta ženska med dotedanjimi 119 lavreati »za pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina,« kot je zapisno v utemeljitvi. Opus Annie
Ernaux obsega 20 knjig, večinoma v obliki krajših novel in romanov, ki pa se vse napajajo iz drobnih vrtincev intimnih spominov, ki se zlijejo v mogočnem veletoku naše skupne zgodovine.
