Veliko je predstav, a redke najbolj neposredno soočijo Nobelovega nagrajenca za literaturo ter dva velikana aktualne slovenske igralske srenje. Na enem stolu sedi Nataša Barbara Gračner, drugega zaseda Ivo Ban. Nataša Barbara Gračner je dobitnica osmih Borštnikovih nagrad za vlogo ter, med drugimi, tudi nagrade Prešernovega sklada in Severjeve nagrade za igralske stvaritve. Ivo Ban je bil ves čas zaposlitve v osrednji slovenski gledališki ustanovi od leta 1975 njen prvak. Prejemnik med drugim tudi osmih Borštnikovih nagrad za igro, Borštnikovega prstana in Sterijeve nagrade.
Igralca v zgodbi nimata imen, sta zgolj moški in ženska, ki sedita in se pogovarjata. O njiju vemo le, da se že dolgo poznata, da je njuno razmerje prijateljsko in dovolj intimno, da ženska lahko pripoveduje o podrobnostih svojih avantur. Zgodba, ki jo govorita, gre nekako takole: odločita se, da bosta preživela sončno popoldne ob pogovoru o ljubezni, ki postane temeljna in subtilna refleksija o življenju v dvoje. Poglabljata se v filigranske detajle čustev in se sprašujeta o večnih temah privlačnosti med spoloma. Pravilo igre sta odkritost in iskrenost, dialog pa ne meri na vnaprej določen iztek tega sproščenega, a intenzivnega srečanja. Dialog med moškim in žensko je njuna poletna igra na nekem vrtu, v kateri pridejo na dan spomini in čustva osebne, predvsem pa splošne narave.
Zgodbo moškega in ženske je izpisal nobelovec Peter Handke, enfant terrible osrednjeevropskega (pa tudi širše) literarnega prostora, genialen ustvarjalec, sopotnik različnih literarnih obdobij, ostro pero in luciden premišljevalec sveta, raje polemičen kot ne. Za svoje besedilo je izbral preprost podnaslov »poletni dialog« in s tem poudaril usmeritev pogovora. Ta ne želi razvijati in skleniti zgodbe, a se dotakne veliko zgodb, ki so lahko življenjska izkušnja vsake ženske in moškega. Vlogi sta oropani imen, a ravno zato pomenljivi in blazno zanimivi. Tudi brez imen smo soočeni s portreti skorajda slehernikov, ki pa v interpretaciji dveh velikih ustvarjalcev dobijo skrajno osebno, intimno podobo. In to je bistvo (vsakega) pogovora. Razgaljanje do konca. Do zadnjega vlakna, to pa na sublimen in perfektno odigan igralski zamah.
