Ko je otrok bil otrok

Avtor sledi tematiki hrepenenja ljudi in angelov, vendar jo nadgrajuje in prilagaja novim razsežnostim sodobnega sveta.

»Nič ni tako, kot se zdi,« zapiše Martinić v uvodnih didaskalijah. In res nas ves čas pušča v dvomih: smo sploh v gledališču? Smo na prizorišču snemanja filma? Gledamo film? Smo v resničnem življenju? Ali igralci igrajo igralce, ki igrajo svoje vloge, ali samo mislijo, da jih igrajo, v resnici pa je čakanje na nastop življenje sámo in smo to kar mi vsi, ki igramo sami sebe? Vse to se sprašujemo, ko gledamo Marion, Damiela in Kasla, Starejšo igralko, Starejšega igralca in druge, kako se ves čas na nekaj pripravljajo, vsi v pričakovanju, da se bo nekaj zgodilo, vendar se ne zgodi oziroma se je že zgodilo, ne da bi oni to sploh opazili. Življenje pa se ne meni za vse to, teče po svoji strugi in se ne pusti motiti, prinaša dobro in zlo ter nas odnaša košček za koščkom. Martinić z izjemno senzibilnostjo tke kot sanje rahlo čipko iz človekovih čustev, bolečine, stisk in hrepenenj, poigrava se z angeli, ki so, niso ali smo, ozira pa se tudi v zgodovino in se dotakne vprašanj širše družbene stvarnosti, problemov današnje Evrope in predvsem mladih v sodobnem času.