Rimski pesnik Publij Ovidij Naso je po svoji mladostniški pesniški zbirki Amores napisal zbirko 21 ljubezenskih pisem v verzih pod skupnim naslovom Heroides oziroma Epistulae Heroidum.
Ovidijeve Heroides so žanrska iznajdba, ki se v vsebini napaja pri Homerju, Vergilu, Horaciju, Sapfo in drugih, v obravnavi mitološke snovi pa piske pisem in njihove naslovnike predstavlja kot resnične osebe iz svoje sodobnosti. Penelopa piše Odiseju, Brizeida Ahilu, Fedra Tezeju, Ojnona Parisu, Hipsipila in Medeja Jazonu, Didona Eneju, Hermiona Orestu itd. V sodobni verziji, ki jo je leta 2020 zasnovalo umetniško vodstvo londonskega gledališča Jermyn Street (v produkciji tega je bila uprizoritev novembra 2020 v spletni izvedbi tudi krstno predstavljena), ženska pisma piše petnajst vodilnih britanskih dramatičark. Petnajst monologov, ki so si slogovno in žanrsko različni, tako sestavlja novo zbirko – kompleksno dramsko besedilo, ki Ovidijeve motive prevaja in prireja za sodobnega gledalca.
Junakinje zaznamuje kontekst vojne, kontekst mitov, v katerih so označene predvsem kot spremljevalke ali postaja na poti svojih ljubimcev, celo mitov, ki so v današnjem svetu že skoraj pozabljeni. Junakinje niso znane po herojskih podvigih v bitkah ali po večletnih obleganjih in tihotapljenjih v tuja mesta. Njihova dejanja večinoma niti niso tako herojska. Njihove zgodbe so intimne bitke, kontroverzne ljubezni, polne afekta in brez izjeme ovekovečene v legendah – v mitih, ki se največkrat imenujejo po njihovih bežnih spremljevalcih.
V režiji Aleksandra Popovskega in dramaturgiji Eve Mahkovic se prebuja devet junakinj, vsaka s svojo zgodbo in bitko, ki jih v celoto povezuje dodaten potujoči lik, rešen zakonitosti časa in prostora. Besedilo zanj je posebej za to priložnost napisal dramatik in režiser Nejc Gazvoda.
