Vedno se poslavljamo, vse bivanje je (ne)zaveden proces poslavljanja. Zapuščamo vloge, ki smo jih igrali, izzive, ki so nam bili pomembni. Kot posamezniki se v valovanju spreminjanja za kratke trenutke nekje ustavimo in potem nas spet nese dalje. Kot človeštvo se trenutno poslavljamo še od ene plasti humanosti, od sveta in načina življenja, kot smo ga poznali, in se razkrivamo v grozljivi praznini, kjer smo zelo sami.
»To je to« je prvi izrek markantnega Jordana Tannahilla v dramskem besedilu Izrekanja, ki ga je leta 2018 med letalsko vožnjo spisal skorajda v šusu. Enfant terrible kanadskega gledališča, ki je s svojim performativnim in literarnim delom močno zarezal v kanadsko kulturno krajino, se v uprizoritvi Maje Delak slovenskemu občinstvu predstavlja prvič. Slovenski krst se osmišlja ob njegovem čustveno najbolj nabitem besedilu, v formi najbolj zakodiranem, na videz popolnoma odprtem formatu, ki vsakič znova zahteva snovanje novega asociativnega polja, tako od nastopajočih kot tudi od občinstva.
Oda življenju, arhiv bežnih trenutkov, se razvija kot lirični popis banalnega in vsakdanjega – vsaka podrobnost je prežeta s tihim pomenom, prepletena z nostalgijo, spominom in neizrekljivo lepoto vsakdana. V središču zasidrana, a odsotna navzočnost ljubljene osebe, ki postane živa metafora za dom, za pripadnost, za iskanje ukoreninjenosti v svetu. Dom ni več le fizični prostor ali objem družine, temveč postane splošni simbol varnosti, ljubezni. »Kje je moj dom« v besedilu odzvanja kot zaklinjanje, prošnja, žalostinka. Tannahill svojega junaka v surovem čustvenem izkopavanju razdrobi na pet enakih delov in ga raztrese po razbitinah lastnih spominov, protislovij in žalovanja.
Uprizoritev Maje Delak se snuje kot gibalna kompozicija, utelešenje prostora žalovanja, ki brezkompromisno naseljuje pet nastopajočih, zdaj v gibu, zdaj v besedi. Njihova telesa postanejo plovila spomina, žalovanja. Vsaka gesta, vsaka izrečena beseda deluje kot nekakšna invazija v neizprosnost izgube, tako osebne kot univerzalne. Postavitev ne išče rešitev ali trdno zakodiranih koreografskih elementov, temveč vztraja v prostoru odsotnosti, s tem pa tudi odprtosti, ki sega po tistem, kar je že izginilo. Beseda prekinja gib in gib prekinja besedo – kot odmev v prazni sobi, kot odmev neizrečenega.
To je vse, kar je možno v času, ki nama je ostal.
