Biosfera, tanek sloj življenja, ki ga imenujemo dom, še nikoli ni bila tako intenzivno in drastično ogrožena. Stopnje krčenja gozdov so narasle, saj smo potrebovali zemljo, da bi nahranili vedno več ljudi. Globalne emisije motijo podnebni sistem, novi patogeni ogrožajo pridelke in naše zdravje, nezakonita trgovina je izkoreninila celotne rastlinske populacije, tujerodne vrste pa prehitevajo lokalne flore. Biotska raznovrstnost se izgublja, tako pri nas kot na globalni ravni.
Četudi je izumiranje naraven proces svetovne zgodovine, danes hitrost izumiranja dobiva tragične razsežnosti. Rastline so se skozi tisočletja z osupljivimi načini prilagodile svojemu okolju. S svojimi strategijami preživetja so vztrajale tudi v najtežjih pogojih, v tropskih vročinah, hudih zimah … S trenutnim tempom okoljskih sprememb pa izgubljajo bitko. Stopnja izumiranja je petstokrat večja kot pred industrijsko revolucijo, saj letno izgine od 10.000 do 100.000 rastlinskih vrst. Nahajamo se na pragu šestega izumrtja, kot ga opredeli priznana raziskovalna novinarka Elizabeth Kolbert. Svet, kot ga poznamo, pred našimi očmi počasi izginja v pozabo.
Izginjajoči svet na današnjo ekološko problematiko pogleda skozi perspektivo rastlin in spregovori o izumiranju rastlinskih vrst. Trije habitati – visokogorje, nižinski travnik in močvirje – razgrinjajo lepoto bivanja in neverjetni svet rastlin; njihov boj za preživetje, sposobnost prilagajanja in simbiozo s preostalimi živimi bitji. Uprizoritev razpira občutljivost do rastlin in zavedanje, da imajo tudi slednje svoje življenje. Hkrati pa ozavešča, kako ta samosvoj, dragocen in kompleksen ekosistem propada. Ali bo od sedanjega ostal le še privid?
V časih, prenasičenih z informacijami in apokaliptičnimi napovedmi, se odpira vprašanje, kako se posameznik spoprijema s tragično sedanjostjo. Predstava, ki nas popelje v središče ustvarjanja dokumentarnega filma, prevprašuje naš način ustvarjanja informacij, način dokumentiranja tragike. Ali so katastrofalne informacije o trenutnem stanju našega planeta dovolj ali od nas zahtevajo večji emocionalni in aktivistični angažma, da bi to tragiko zares zaobjeli? In na koncu – kaj s tem vedenjem in znanjem naredimo?
