V Izginjajočem svetu (12+) avtorja koncepta Tin Grabnar (režiser) in Tjaša Bertoncelj (dramaturginja) nadaljujeta obravnavo odnosa med človekom in naravo, ki sta ju z različnimi sodelavci razvijala že v gledališkem dokumentarcu Nebo nad menoj (5+) in z nekoliko drugačno perspektivo v lutkovni laboratorijski opazovalnici Tihožitje (16+), le da je tokrat namesto živalskih protagonistov pozornost namenjena rastlinam. Predstave družita tudi dokumentarnost vsebine in raziskovalni pristop pri uprizoritvenih postopkih; tokratna posebnost je večmesečno snemanje ogroženih, izumirajočih rastlinskih vrst v tehniki fotografiranja s časovnim zamikom, pri čemer končni videoposnetek v zgoščenem času zajame daljše, počasi razvijajoče se in za človeško oko nezaznavne procese življenjskega cikla rastlin (fotografija Borut Kumperščak in video Vesna Krebs). A ti posnetki rasti in propadanja rastlin iz alpskega visokogorja, z nižinskega travnika in iz močvirja, ključni za priložnost opazovanja dejanske zadeve, stvari same, v predstavi učinkujejo dokaj neizrazito; digitalne rastlinske 3D-strukture so na videz krhke – občutek, ki ga usmerja prej njihova tehnološka kot ontološka podstat – v svoji majhnosti izgubljene v prostornini velikega odra in v vzpostavljeni scenski ter režijski vizuri odmaknjene v ozadje.                 

Predstava poustvarjanje treh habitatov umesti v okvir nastajanja dokumentarnega filma, in ta okvir dominira vsebini na idejni, igralski ter vizualni ravni. Rastlinskemu svetu pozornost odmerja prostorska razsežnost snemalnega studia z zvočno izolirano sobo, ločeno s plastično pregradno steno tako od filmskega osebja in tehnične opreme v ospredju odra kot od gledalcev (scenografija Sare Slivnik). O vsebini dokumentarca in našem odnosu do narave ne govorijo toliko filmski materiali, temveč predvsem dialogi filmske ekipe. Nekaj informativnosti je položene v snemanje govorjenega besedila za film, a v ospredju igrane situacije je večidel ozadje snemanja z odnosi med trojico in minimalnimi pripravami filmskih prizorov. Pri tem gre večinoma za računalniško generiranje podob z bogatim zvočnim ambientom naravnih okolij (Eduardo Raon), medtem ko je vznemirljivejši umerjen poseg igralke pri postavitvi visokogorskega prizorišča in njegovih vremenskih pojavov. Gregor Kuhar, ob Grabnarju tudi oblikovalec svetlobe in mojster luči v gledališču, je na odru prisoten v svoji realni vlogi tehničnega sodelavca za računalnikom, izstopa pa odnos med Martino Maurič Lazar kot režiserko in Lano Bučevec kot mlado špikerko v prepoznavni hierarhiji prijazno pokroviteljske starejše in za tematiko občutljive ter dovzetne mlajše generacije. Čeprav dobronamerna, je to pozicija vednosti in pojasnjevanja, ki opozarja na pomen naravnih habitatov in ekosistemov, opredeljuje vrednostno, moralno komponento in sama sebi upravičuje pomembnost obravnavane teme. Zdi se, da v takšnih vlogah tudi igralki ne najdeta dovolj oprijemljive celovitosti.

[P]redstavi ne uspe graditi na negotovosti življenja in ranljivem ravnovesju bivajočega, temveč se zateče v jasno pozicijo izrekanja, ki se sicer spretno izogiba morebitnemu enostranskemu obsojanju človeškega delovanja, a dlje od osnovnih stvarnih podatkov in povzdigovanja potrebnosti ter resnosti ukvarjanja s propadanjem naravnih okolij ne seže.

Če uprizoritveni kontekst ustvarjanja dokumentarca izkazuje namero, da bi v svojo obravnavo vključili tudi senzibilnost premisleka, kako v poplavi ozaveščanja brez haska sploh govoriti o takšnih vsebinah in kako ob prevladujočem občutju pasivne nemoči s takšnimi informacijami ravnati, so tovrstni impulzi preproste poučnosti izhod v slepo ulico. Ne pomaga niti umirjeni realizem, upočasnjeni ritem vsakdanje nespektakularnosti in nekako racionalen, emocionalno brezinteresen princip igre in odrskega režima, ko pa ga v besedah pospremi naivni ton prizadetosti in moralnega angažmaja. V tem dokumentarnem igralskem kontekstu vsebinski in uprizoritveni material ostaja zadušen, saj v njem ustvarjalcem ne uspe izluščiti problemskosti, konfliktnosti ali antagonizma, ki jih tema premore. Z navajanjem različnih razlogov in pogojev življenjskih okoliščin rastlin ter ljudi (selitev rastlin v višje lege zaradi toplejšega podnebja, trganje rastlin zaradi njihovega simbolnega pomena za ljudi, pogostejša košnja zaradi potreb kmetovanja, izsuševanje močvirja za nova prebivališča) je prepoznana in artikulirana določena mera kompleksnosti ekosistemov, vendar predstavi ne uspe graditi na negotovosti življenja in ranljivem ravnovesju bivajočega, temveč se zateče v jasno pozicijo izrekanja, ki se sicer spretno izogiba morebitnemu enostranskemu obsojanju človeškega delovanja, a dlje od osnovnih stvarnih podatkov in povzdigovanja potrebnosti ter resnosti ukvarjanja s propadanjem naravnih okolij ne seže. Edini trenutek, v katerem se razpre paradoksalnost človeškega odnosa in ravnanja z naravnim okoljem, je oblikovanje scene močvirskega rastja s preurejanjem posnetega gradiva, da bi ustvarili čim bolj prepričljiv, učinkovito realističen prizor, a le ena takšna manipulativna strategija, ki bi lahko zaostrila uporabo, izrabo in izkoriščanje narave za potrebe predstave ali v splošnem človeškem delovanju, je premalo. V tem smislu morebitne dodatne pomenske izostritve je ne nazadnje zanemarjeno tudi dejstvo, da na odru ni prave – žive narave, temveč le njen virtualni simulaker, ponaredek.

Ob vsem tem se zdi, da je Izginjajoči svet rezultat smelih nastavkov in neuspele izpeljave. Je predstava, ki s svojo vsebino a priori predstavlja možnost izobraževalnih poglabljanj in pogovorov, a kot gledališko delo le malo prispeva k izkušnji, ki bi porajala (nova) vprašanja ali afekte ter posledično spodbujala poglobitev. Čeprav imajo stvari prav v gledališču (lahko) to posebno moč, da spregovorijo same zase, je Izginjajoči svet globoko zasidran v človeško perspektivo, in to njen tisti del, ki se zadovolji s tem, da izpričuje in zastopa okoljsko aktualnost in ekološko nujnost. Tako pove, kar že vemo, in deluje točno tako, kot v stvarnosti deluje agenda tistih, ki imajo moč odločanja; s praznimi besedami, kompromisnimi ukrepi in obljubami, ki jim ne moremo verjeti, kot bi rekla Greta Thunberg.