V mariborski četrti rdečih luči bodo vsak konec tedna med 25. majem in 28. julijem v umetniško predelanih odsluženih pohorskih gondolah delovale intelektualne kurbe različnih profesionalnih profilov – mlade intelektualke, ki bodo strankam nudile svoje znanje v obliki pogovora, nasveta, debate denimo o literaturi, umetnosti, antropologiji, filozofiji, psihoanalizi in drugih temah akademskega diskurza; seveda za ustrezno plačilo.

Poglavitni namen te, za marsikoga verjetno moralno sporne umetniške ulične akcije, je opozoriti na podcenjeno in podplačano ter vse pogosteje negativno vrednoteno intelektualno delo - na to, kakšna vse dela morajo opravljati mladi izobraženi ljudje, ki nikakor ne najdejo ustrezno plačanega in primernega dela ali zaposlitve na področju, za katerega so se izobrazili. Opozoriti na vsa poniževanja in sram, ki so povezani s tem, da so se iz dneva v dan prisiljeni samouprizarjati in na vse možne načine všečkati različnim subjektom, od katerih je odvisno, ali bodo lahko napaberkovali dovolj, da bodo pokrili račune za svoje osnovne eksistencialne potrebe. Marsikoga med njimi takšna življenjska situacija, v kateri slej ko prej prideš ob osnovno človeško dostojanstvo, pripelje do hude eksistencialne stiske, ki jo tisti najbolj ranljivi med njimi rešujejo tudi s samomorom – ampak o tem se ne govori; o tem se govori zelo malo oz. skoraj nič! Zato pa bo o tem – med drugim – spregovorila letošnja Performa, katere rdeča nit bo prav meja med javnim in intimnim, med znotraj in zunaj, med in in out, med sprejemljivim in nesprejemljivim oziroma tista nevidna črta in/ali link, ki obe entiteti ločuje in/ali povezuje. (Petra Kolmančič)

***
»Podobno kot prostitucija, je tudi kognitivno, nematerialno delo bilo percipirano kot polje, ki posamezniku zagotavlja avtonomijo, »svobodo«. Vrednotenje obeh del se je drastično spremenilo predvsem v zadnjih petih letih. Prostor za kritično refleksijo se je strnil, honorarji so se znižali tudi do 50%. Število naročnikov zaradi zmanjševanja finančnih sredstev upada. Iluzorno ideja avtonomije in svobode vse bolj razkriva svoj pravi obraz – »sužnjelastniškega razmerja« med naročnikom/zvodnikom in prostitutom/-ko. Kar nas povezuje, je razpoložljivost kot tudi umanjkanje pravic iz delovnega razmerja. Kljub vsemu vztrajamo in se trudimo še naprej čim bolj prepričljivo samouprizarjati: z nasmehi, prikimavanjem, poskusom ugajanja, pritegnitve pozornosti, pronicljivim komuniciranjem, zadovoljevanje želja Drugega ... Ob vsem tem pa ohraniti nekaj lažne integritete z lažno iluzijo svobode.« (Jasmina Založnik)

“Državi ni v interesu, da bi omogočila delo družboslovnim in potencialno kritičnim intelektualcem, zato nad name izvaja svojevrstni genocid. Kaže, da bo naše »pleme« čisto potiho izginilo, če ne bomo javno spregovorili, da še obstajamo in da se vsak dan znova borimo za obstoj, kakršenkoli že je. Da na vseh možnih koncih vohljamo za zaslužkom, da paberkujemo po drobtinicah, ki nam jih puščajo drugi, da se umeščamo v črno in sivo cono dela, da lahko iz dneva v dan životarimo v tej vedno bolj fašistoidni organizaciji EU, ki se ima navzven za tako odprto in liberalno. Priložnosti, ki nam jih iluzorno predstavlja, so zgolj začasne in navidezne, in nič ne kaže, da se bo trg dela (tudi za druge kadre) sploh kdaj sprostil. Kamorkoli se obrnemo, se znajdemo v slepi ulici, dokler se na koncu ne zavemo, da se vrtimo kot laboratorijske miši v labirintu, ki nima izhoda.” (Miša Gams)

»Ideja intelektualnih kurb se je razvila v družabnem, hedonističnem večeru, ob debati o umetniških akcijah z družbenokritičnim dometom ter noveli Woodyja Allena. Koliko privlačnih žensk se ukvarja z umetnostjo in teorijo, nas je prešinilo. Intelekt je seksi.

Pogovor ni vedno bitka ter izločanje drugačnih. Lahko je povezovanje, tovarištvo, spodbujanje rasti nežnih novih idej. Lahko nas razburi, izzove, požene kri po žilah, se nam vrača še pozno v noč. Vsak dan ob sebi gledam umetnika, ki se mu oči ob ničemer tako ne zasvetijo kot ob pogovoru o umetnosti. Vsak dan trgam jutranje ure, ko je razum še dovolj brez mej, da lahko sestavlja nenavadno asociativno verigo besedne igre, ki jo imenujemo pesem. Kaj je lahko bolj vznemirljivega od pogovora o ustvarjanju?

Sem pesnica in filmska kritičarka, z mano lahko debatirate o filmu, poeziji, prozi, vsem kar ste prebrali in bi radi napisali. Filmih, ki ste jih videli, kameri, montaži, scenariju, pomembnih režiserjih, zgodovinskih obdobjih. O slogu, vsebini, kje začeti in kaj zanima avtorja, gledalca in bralca. O tem, kako zgodbe, kadri ležijo okrog nas in v naših idejah, čakajo, da jih povežemo. O čem je vredno pisati in kaj se lahko naučimo od drugih. O poklicu pesnice/ka (umetnika/ce), ki je hkrati človekova esenca. O tem, kako malo denarja prinaša. Kako veliko potovanj. O pesnikih, pisateljih. O branju, samodiscipliniranju. Pisanju kot delu.

Nenazadnje, branje in pisanje sta vedno erotični dejanji.« (Jana Putrle Srdić)