Zakaj uprizarjati Inštrukcijo Eugèna Ionesca? Vprašanje se zdi bolj absurdno, kot je sama igra: gre namreč za dramaturški biser, umetnino, za enega od temeljnih gledaliških tekstov 20. stoletja. A vseeno vzemimo vprašanje resno: Kaj ima danes Inštrukcija povedati sodobnemu človeku? Času in družbi, v katerem živimo? Paradoksalno, na neki način vse. Če je bistvo absurda človekova neskladnost z naravo, potem se večno ponavljajoči ritual, ki neizogibno pelje v uboj Učenke, dogaja na zgodovinski in nezavedni ravni. Sodobna (hiper)informacijska družba pušča temne lise. Virtualno pušča posledice v realnem; tam namreč teče prava kri. Množica informacij, frenetična v svoji neselektivnosti in agresivna v svoji dostopnosti, vodi v smrtni strah pred »ne-vedeti«, pred biti »ne-informiran«. Hkrati pa »vedeti« in »učiti« postane falično orožje v rokah Profesorja, postane substitut njegove nemoči. Kar spominja na nemoč nikoli odraslega moškega, ki mu meje seksualne svobode postavljata Mati – Služkinja in Računalnik – Gospodar. Ko v ta svet vstopi mlada Učenka s svojo naravo, erosom, čutnostjo in nevednostjo, postane konec neizbežen …
Inštrukcija je še vedno tudi igra o nasilju: mentalnem in fizičnem. Ostaja smešna in hkrati strašna učna ura z večnim in neizogibnim koncem: tragični perpetuum mobile civilizacije in barbarstva.
