Po motivih iz satirične drame Ivana Cankarja Hlapci.
Vaja v neposlušnosti.
Dramski opus Ivana Cankarja sestavljajo Romantične duše (1897), Jakob Ruda (1900), Za narodov blagor (1901), Kralj na Betajnovi (1902), Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1907), Hlapci (1910) in Lepa Vida (1911). Kot politična satira zasnovana tragična drama Hlapci je zaradi cenzure na prvo uprizoritev morala čakati do leta 1919. Zaplet v Hlapcih sproži izid volitev, ko večina naprednjakov čez noč prilagodi svoja politična prepričanja zahtevam nove oblasti. Le učitelj Jerman ostane zvest svojim načelom in prepričanjem. Sedaj se s svojim javnim delovanjem upira in skuša iz hlapcev napraviti ljudi, vendar se izkaže, da so hlapci bolj goreči od gospodarja samega.
Sodobna adaptacija Jana Krmelja, Dijane Matković, Lučke Neže Peterlin in igralske ekipe Cankarjeve Hlapce razgrajuje in ponovno sestavlja kot kolektivni prostor dvoma in upora. Profesor zgodovine Ivan Jerman leta 2026 na neki srednji šoli snema dokumentarni film ob obletnici Cankarjevega rojstva. Eksperiment nekega pedagoga trči ob politično resničnost: volitve prinesejo zmago radikalno konzervativne stranke; šola z ministrstva prejme dekret o prepovedi liberalnejših učnih vsebin, ki so za novo vlado neprimerne. Izobraževalni jezik čez noč postane jezik nadzora in izbrisa. Medtem Jerman s kolegi za svoj film rekonstruira prizore iz Cankarjevih Hlapcev; v njih se resničnost in fikcija mešata, dokler ne postaneta neločljivi. S kamero ujame normalizacijo strahu in banalnost zla. Ko jezik birokracije in hierarhija avtoritete nadomestita empatijo, kritično misel in željo po kompleksnejšem razumevanju resničnosti, Jerman najde sogovornico v Lojzki Kalander, profesorici filozofije in umetnostne zgodovine, s katero razmišljata o kompleksnem pomenu prijateljstva in upora v vse bolj brutalnem času, vse bolj zaprtem okolju. Šolske seje postajajo ideološki tribunali, debata med nasiljem in empatijo, v katerem nasilje zmaguje. Šola postane model države: sistem, ki na videz govori jezik demokracije in hkrati zaničuje njen pomen. Kar Jerman posname, je hkrati dokazni material o radikalizaciji neke družbe in njegova biografija; zgodba o izgubi službe zaradi želje po svobodi znanja. Kar nam kaže v fikcijski prihodnosti, je dokument neke sedanjosti. Hibridna predstava o poslušnosti, cenzuri in počasnem razkrajanju kritične misli.
Uprizoritev raziskuje ločnico med odrom in zaslonom, med spominom in dogodkom, mitologijo in sedanjostjo. Hlapci postanejo ritual propadle solidarnosti, halucinatorna pedagogika, dokumentirana skozi Jermanov in Lojzkin pogled. Postanejo rekonstrukcija branja skozi prizmo neulovljive sodobnosti, ideoloških manipulacij, demonizacije umetnosti, nagrajevanja tišine in razraščanja krivde v času vzpona radikalnih desnic. Ključno vprašanje je, kako in zakaj je postalo kritično mišljenje nevarno za politične sisteme, ki bolj cenijo manipulacijo in profit kot človeško življenje in enakost.
Kaj pomeni biti hlapec? Ne fevdalni hlapec, ne Cankarjev tlačan s sklonjeno glavo, temveč sodobni subjekt, ki govori jezik varnosti, spoštuje pravila, živi po algoritmu, sprejme vse, če to pomeni njegovo/njeno udobje in korist. Kleči, še preden ga kdo pokliče. V središču Hlapcev je vprašanje, kako sistemi reproducirajo poslušnost kot zgodovinsko oblikovan in nagrajevan vzorec. Kapitalizem in patriarhat delujeta kot soodvisni strukturi, vgrajeni v samo jedro izobrazbe, zakonov, dela in odnosov. Biti hlapec se pokaže kot vedenjski vzorec: samoumevnost, naučena poslušnost, okrašena z ironijo. Maska, nošena tako dolgo, da se spoji z obrazom.
