Režiser Jan Krmelj Cankarjevo delo Hlapci popelje v poglobljen razmislek o sedanjosti in prihodnosti. Že v naslovu Hlapci, dokumentarec za prihodnost je razvidna prizma, skozi katero pristopa k tej slovenski literarni klasiki – ideja bližnje prihodnosti. Gre za zelo inovativen princip, saj se gledališče navadno zadržuje v preteklosti ali sedanjosti, ne glede na realistično ali fiktivno pripoved. Perspektiva prihodnosti izhaja iz ponovne oziroma večne aktualnosti Cankarjevih Hlapcev in se dosledno razvija tako v uprizoritveni zasnovi kot v tematskih poudarkih dogajanja.
Spremljamo zakulisje snemanja dokumentarca o Hlapcih v bližnji prihodnosti, času, zaznamovanem s težavami, podobnimi tistim ob nastanku originala. Osrednja lika, Jerman in Lojzka, snemata ob 150. obletnici Cankarjevega rojstva. Samo snemanje in sočasna projekcija sta eno glavnih uprizoritvenih sredstev, ki gledalcu omogoča dvojno percepcijo; ne gre za dodatno, poglobljeno perspektivo, temveč za utrjevanje forme kot snemanja filmskega dokumentarca, ki hkrati poudarja tančico med gledališkim imaginarijem in realnim svetom ter kaže, kako blizu smo dejanski resničnosti. Čeprav ta način uprizarjanja vzpostavlja razvidno strukturo predstave, pa bi se razmerje med odrom in projekcijo lahko mestoma še izraziteje izkoristilo za poglobitev ali premik perspektive.
Dogajanje se osredotoča na srednjo šolo pred in po volitvah februarja 2026, ko nov fašistični dekret in cenzura preoblikujeta vsakodnevno življenje. Protagonista dokumentirata uprizarjanje prizorov Cankarjevega originala, odnos do tega literarnega dela in sodobno vzporednico, ki poudarja odnose ter odzive na aktualno družbeno realnost. Slednje udejanja idejo, da se struktura družbe, konformizem in odzivanje na nepravice in avtoritete niso bistveno spremenili. Sodobni Cankarjevi posamezniki skozi celotno dogajanje vse bolj prevzemajo in uresničujejo vloge iz izvirnega besedila. Z uvedbo dekreta tudi kostumi (Brina Vidic) postopoma prehajajo iz sodobnih v bolj arhaične, kar vizualno poudari cikličnost zgodovine in ponavljanje družbenih vzorcev. Preteklost, sedanjost in prihodnost se tako vzpostavijo kot del istega krožnega procesa, cikla ponavljajoče se zgodovine eskaliranega nasilja. Tudi dramaturški lok sledi stopnjevanju družbene napetosti, ki se razvija iz na videz nedolžnih človeških frustracij in ciničnih pripomb v odkrito fizično nasilje nad posamezniki.
Predstava zelo jasno gradi svoja prepričanja in ideje, tako skozi uprizoritveno obliko kot tudi preko neposrednega izražanja idej v besedi in dejanju. Na več mestih se neposredno poudari koncept nelinearne zgodovine in referira na antilinearno razumevanje zgodovine Walterja Benjamina, po katerem je vsak zgodovinski trenutek ujet v stanje nevarnosti in kjer je vsak dokument kulture hkrati tudi dokument barbarstva (Benjamin, O pojmu zgodovine, 1940). Ta misel ni zgolj izrečena in izražena v principu uprizoritve, temveč se zgoščeno uteleša v enem izmed prizorov, kjer se skozi snemanje miniaturnih artefaktov preteklega in sodobnega časa razkrije kontinuiteta nasilja. Od figuric vojakov in vojaških bojev do plinske maske, zažiganja čarovnic, francoske revolucije in satiričnega plakata z obešenimi slovenskimi umetniki. Različni zgodovinski momenti se tako združijo v en sam tok, ki jasno pokaže, da se ne spreminja struktura nasilja, temveč le njene pojavne oblike.
Tematizirana pa ni zgolj nasilna, ponavljajoča se podstat zgodovine, temveč tudi človeški odziv nanjo. Presežna vrednost razmisleka o prihodnosti se kaže prav v prevpraševanju tega, kaj sploh razumemo kot realnost in kakšen je naš odnos do prihajajoče groze. Zanimiva je prav ta osredotočenost na trenutek pred katastrofo – zatišja pred nevihto. V trenutku, ki ga ravnokar živimo. In opozorilo o možni prihodnosti, ki lahko postane naša realnost.
Eden ključnih poudarkov Cankarjevih Hlapcev je vprašanje pasivnosti in hlapčevstva ter aktivnosti in upora, ki jo sodobna odrska interpretacija neposredno prevede v razmislek o našem odnosu do svobode, trenutnih nepravic in lastnih odzivov nanje.
Ta odnos se v Hlapcih, dokumentarcu za prihodnost razpira skozi kompleksno sliko posameznih likov. Ne tematizira se zgolj njihov hlapčevski ali uporniški odziv na nov dekret in novo družbeno realnost, temveč tudi njihove pozicije do vsakdanjih družbenih vprašanj. Celostna karakterizacija (dramaturgija Lučka Neža Peterlin) se izraža tako v osebnih prepričanjih kot v minimalnih gestah. Izrisujejo se zelo realistične podobe sodobnih družbenih pozicij ter načinov argumentacije in potrjevanja lastnih prepričanj skozi dialog. Likom je namenjena kompleksna obravnava v mimiki, govoru, gibanju, motivih in načinih delovanja, kar se razkriva tudi v najmanjših odzivih ali komentarjih med snemanjem dokumentarca. Prav ti drobni inserti naredijo dogajanje še bolj realistično, človeško in oprijemljivo. Človek se na odru pokaže kot kompleksno bitje, vpeto v kontekste, ideologije in posledice lastnih izbir. To pa vpliva na odzive, ko se situacija zaostri.
V kontekstu kritike, svobode in hlapčevstva se vsak lik umešča znotraj razpetosti med pogumom, uporom, »kaosom«, svobodo ter kritičnim mišljenjem na eni strani ter redom, disciplino, hierarhijo, poslušnostjo in popolno moralno ter duhovno podrejenostjo na drugi strani. Vsak lik je tako snovalno kot izvedbeno izpeljan z veliko natančnostjo. Galerija likov uteleša mehanizme hlapčevstva in ideološke podreditve, hkrati pa jasno pokaže možnosti odpora, tudi za ceno osebnega propada. Prilagajanje novim, nečloveškim razmeram se razkriva skozi odzive različnih likov tako na ravni pasivnega, pragmatičnega in konservativnega hlapčevstva kot tudi aktivnega hlapčevstva, ki prevzame nadzor nad izvajanjem vladajočih ideologij. Pomemben premik pa ustvarjalci izpeljejo pri liku Lojzke (Mojka Končar). Ta v sodobni interpretaciji preseže izvorni sentimentalni in stereotipno ženski okvir ter pridobi izrazito agendo, odločnost in notranjo moč. Njena zvestoba lastnim idealom ni pasivna, temveč zavestna in dejavna, prav zato pa postane lik, ki zaradi te zvestobe na koncu tudi največ izgubi. Kljub temu pa poudari, da posameznik lahko vzpostavi kritično držo tudi v okolju, ki ga strukture oblasti sistematično teptajo.
S temi raznolikimi pozicijami, ki se še jasneje izrišejo po volilni zmagi Slovenske konservativne stranke z radikalnim programom, predstava prevprašuje tudi naš lastni odziv na prihajajoče volitve in nevarnost vzpona radikalne desnice. Ne zapre se v lastno formo, temveč se odpre in komentira aktualni politični in kulturni prostor tako na slovenski kot na širši mednarodni ravni. Čeprav se zdi, da se danes gledališke predstave, ki obravnavajo sodobne družbene probleme, pogosto zatečejo k tematski in konfliktni prenasičenosti, obravnavani kritični prikaz sledi razvidnim linijam in ne izpade preobremenjen.
Predstava se jasno opredeli do realnosti, ki je grozljiva, in do prihodnosti, ki se kaže še bolj strašljivo, hkrati pa jo zaveže v razmerje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Eden ključnih poudarkov Cankarjevih Hlapcev je vprašanje pasivnosti in hlapčevstva ter aktivnosti in upora, ki jo sodobna odrska interpretacija neposredno prevede v razmislek o našem odnosu do svobode, trenutnih nepravic in lastnih odzivov nanje. V ospredju ni moraliziranje, temveč razpiranje kompleksnega človeškega odziva in razkrivanje nekaterih mehanizmov, ki posameznika vežejo v hlapčevske pozicije, od strahu in prisile do vsakdanjih obrambnih strategij ignoriranja, prilagajanja in pragmatičnosti.
V uprizoritvi je razviden globok razmislek o plasteh, idejah in izraznih postopkih. Ne zateka se k pretirani metaforični simbolnosti, temveč teme razpira neposredno in jasno, pri čemer se ne zadovolji z enostavno zgodbovno premiso. Osrednje smeri – nelinearna zgodovina, nasilje in cenzura, hlapčevstvo in upor – so vtkane v vse vzporednice uprizoritve. Prav tako so vsi njeni nivoji, režijski, dramaturški in igralski – Lovro Zafred (v vlogi Ivana Jermana), Eva Stražar (Anastazija Komar), Lučka Počkaj (Judít Pomóčnik), Urban Kuntarič (Peter Betaj in Župnik), Maša Grošelj (Anka M. Geni) ter Andrej Murenc (Marko Hvastja), na izjemni ravni. Tudi scenografija (Lin Japelj) in glasbena kulisa (Vid Greganović) soustvarjata hibridni prostor preteklosti in sedanjosti.
V Cankarjevi maniri se tako vzpostavi velika hvalnica kritičnemu mišljenju in vednosti. To je nedvomno eden izmed načinov, kako se je mogoče temu svetu zoperstaviti, tako v umetnosti kot v vsakdanjem življenju. Kot sicer pravijo: »Svoboda ni samoumevna, znova in znova si jo je treba izboriti.« In čeprav se nam lahko zdi polaganje upov v uporniško moč umetnosti (in znanosti) že skorajda obrabljen, stalno ponavljan motiv, nam trenutne razmere kažejo, da ga je treba ohraniti vsaj kot nujno osnovo.