Hamlet nedvomno predstavlja dramski vrhunec v opusu Williama Shakespearja, enega največjih piscev vseh časov, saj že nekaj stoletij premleva sodobno in hkrati občečloveško problematiko. Shakespearov protagonist Hamlet, ki se skuša do resnice dokopati prav s pomočjo gledališke umetnosti, z nenehnim premlevanjem o položaju človeka med biti in ne biti zlahka predstavlja arhetipsko podobo notranje razklanega slehernika, ki mu manjka odločnosti ob vsakem življenjskem koraku.
Tragedija o spodletelem maščevanju se prične, ko Hamlet sreča duha svojega očeta, ki mu pove, da ga je brat Klavdij umoril med spanjem. Da bi dobil dokaz o Klavdijevi krivdi in izzval njegovo reakcijo, danski princ na gradu organizira gledališko predstavo, ki "brez preseganja meja naravnega" posnema kraljev umor, saj je za Hamleta "slednja takšna prekoračitev sprta s samim namenom igranja, ki je bil nekdaj in je zdaj, da naravi podrži zrcalo; da čednosti pokaže njeno podobo, podlosti njen obraz, in samemu času in bitju sveta sliko in odtis". Toda Hamlet zaradi omahovanja z maščevanjem povzroči niz dodatnih smrti, ki postopoma pokončajo vso dansko kraljevsko rodbino. Shakespeare z metaforično bogatim pesniškim jezikom, ki mu kljub filozofskim razpredanjem ne umanjka živosti, upodablja plastične dramske like, v usta katerih so položene splošno veljavne resnice o (ne)smislu človeškega bivanja.
