SNG Maribor, 4. 10. 2017

"Ne obstajata čas in prostor, pa tudi ne gledališče, kjer Hamleta ne bi bilo vredno igrati"

Drama SNG Maribor, William Shakespeare HAMLET, režija Krešimir Dolenčić, premiera 4. oktober 2017.

Foto: Damjan Švarc

Iz gledališkega lista

Krešimir Dolenčić (1962), mednarodno uveljavljeni hrvaški režiser iz Zagreba, ki deluje tako na opernem kot dramskem področju, se je s Shakespearjevim Hamletom srečal že leta 2003, ko je to dramo režiral v HNK na Reki; pa tudi sicer se Shakespearjeva dela v njegovem repertoarju dramskih režij pogosto pojavljajo. Po končani srednji glasbeni šoli in klasični gimnaziji se je v Zagrebu vpisal na Akademijo dramskih umetnosti, kjer je diplomiral iz gledališke režije leta 1988; odtlej je v skoraj tridesetletni neprekinjeni karieri ustvaril preko sto opernih in dramskih režij po vseh gledališčih na Hrvaškem, pogosto pa je gostoval v različnih evropskih teatrih, v Mariboru trikrat (zadnjo sezono je režiral operno-dramsko koprodukcijo Glorious!). Od dramskih avtorjev je režiral dela svetovne in hrvaške klasike ter modernih in sodobnih piscev (od Držića, Giradouxa, Gogolja, Molièrja, Shakespearja do Krleže, Brechta, Pinterja …), med opernimi skladatelji pa klasični in moderni repertoar (vse od Verdija, Puccinija, Mozarta, Offenbacha do Gotovca, Zajca …). Poleg režijskega dela že vrsto let opravlja učiteljsko poslanstvo (na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti uči dramsko igro, kot gostujoči predavatelj pa predava po različnih dramskih in opernih šolah po Evropi in ZDA), več let je bil tudi direktor Gledališča Gavella. Za svoje umetniško in ostalo udejstvovanje je prejel številne hrvaške in mednarodne nagrade.

Krešimir Dolenčić v pogovoru za gledališki list na vprašanje, zakaj se mu zdi vredno uprizarjati Hamleta danes odgovarja: »Zato, ker je Hamlet najbolj znana gledališka igra na svetu, v njej so vsebovane vse ostale igre, vsi dramski problemi, vsa temeljna vprašanja sveta … Hamlet predstavlja nekaj, kar spominja na 'Zvezdna vrata'; skozi Hamleta se nam odpro namreč vsa ostala vrata; Hamlet je popolnoma univerzalen; ne obstajata čas in prostor, pa tudi ne gledališče, kjer Hamleta ne bi bilo vredno igrati. Hamlet ima povsod mitološki, kultni status«.

Pri določanju uprizoritvenega koncepta mu je bilo bistveno, da se je »med mnogimi možnostmi odločil za igralsko predstavo, za princip ansambelskega dela, saj imate v Mariboru odlične igralce (imam pa tudi druge odlične sodelavce); koncept je torej izšel iz igralcev. Ker zgodbo Hamleta vsi poznajo, se lahko osredotočimo na druge stvari, ki so posledica te zgodbe. Hamlet je kot šifra, prek katere se odprejo privatni svetovi igralcev, neke vrste njihova psihodrama. Pri delu so mi glavna inspiracija vsekakor igralci. Na mariborskem odru se počutim kot doma. Režirati Hamleta je za režiserja velik užitek, mora samo napraviti izbor iz množice različnih možnosti uprizoritve, potem pa stvari stečejo same od sebe«.

Glede črtanja in skrajševanja besedila, ki je pri Hamletu nekaj običajnega, pravi: »Črte smo začeli vleči, potem ko sem se seznanil z igralci. Hamleta vidim kot notno partituro, v kateri določam tempo in dinamiko, dane so nam teme in tonaliteta, vse ostalo je odvisno od igralcev; kot režiser se pri Hamletu čutim prej dirigent kot režiser.« Kaj mu predstavlja danski dvor? »Je univerzalni simbol, univerzalna metafora, kraj vseh naših tragedij; danski dvor kjerkoli na svetu pomeni isto; ljudstva tu ni, je samo oblast in moč.« In področje paranormalnega pri Hamletu: »Tega v naši predstavi ni; vse je razkrito, vsi vse vedo, a si ne upajo nič reči.«

Avtor adaptacije Rok Pečečnik o Hamletu in uprizoritvenih smernicah: »Hamlet deluje v današnjem svetu, ki postaja vedno bolj formalen in formaliziran, kot nekdo, ki se s svojo živostjo in dvomom temu upira. Hamlet je simbol drugačnosti, kot nekdo, ki izstopa, se razlikuje. V Shakespearjevem tekstu je nekaj zelo življenjskega, avtentičnega, nekaj, kar se vedno izmakne končni razlagi; skozi zgodovino so Hamleta interpretirali na zelo različne načine, toda te analize so na nek način odveč, treba se je naučiti živeti, ne analizirati. – S Krešom sva veliko govorila o Hamletovih 'flash backih'; obstaja namreč velika dilema, ali je to, kar se dogaja, res, ali pa gre samo za dogajanje v Hamletovi glavi. Zastavljamo torej vprašanje, kaj je resničnost, kaj zares obstaja, kaj pa je privid, predvsem pa, kako se to dvoje med sabo prepleta, kako prehajata drug v drugega; potem je tu vprašanje, kje se začne čas, kje pa večnost; kaj sploh je večnost, ki jo najbolj čutim v Hamletovem liku; ta vprašanja se morda najbolj jasno kažejo v prizoru Mišnice, ko gre za teater v teatru … – Hamlet v resnici edini ve za duha (v adaptaciji smo odstranili Hamletove prijatelje, ki po originalni verziji za to vedo); ker ostaja Hamlet z duhom sam, ima lahko z njim toliko močnejši odnos; očetov duh je v naši interpretaciji Hamletova osebna utvara, nekaj, kar ga preganja in hkrati žene v delovanje. – Pri Shakespearjevem besedilu me najbolj navdušuje njegova prožnost; Hamlet je drama, ki omogoča najrazličnejše interpretacije; karkoli ga že vidimo, vedno se bo ohranilo njegovo bistvo. Pri črtanju oziroma krajšanju besedila sem bil predvsem pragmatičen. S Krešom sva se dogovorila, da ohranimo integralni tekst oziroma potek zgodbe, kakor ga je postavil Shakespeare; kot avtor priredbe sem želel dejanje napraviti čim bolj zgoščeno in tekoče. Tako adaptacija besedila kot koncept uprizoritve temelji na igralski zasedbi, posebej pa sem želel izpostaviti Hamleta in Ofelijo. O Hamletovi osebnosti razmišljam že zelo dolgo, pravzaprav, odkar sem ga delal na zagrebški Akademiji kot študijsko produkcijo. Posebej me fascinira Hamletova in Ofelijina čistost …«

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

SNG Maribor, Hamlet

Povezani dogodki

SNG Maribor, 24. 12. 2017
Voščilo SNG Maribor
SNG Maribor, 17. 1. 2020
Giselle v Vidmu in Modeni