Priredba marionetne predstave v režiji Edija Majarona iz leta 1978.
Deklica se zdolgočaseno guga na gugalnici, medtem ko Medved v bližini pomiva posodo. Prosi ga, da jo močno zaguga, in na gugalnici poleti daleč, v deželo škratov Skakačev – pravih veseljakov. Ko se Deklica vrne, jo Medved ponovno zaguga, a tokrat v napačno smer, da Deklica pristane pri nesrečnih dušah, škratih Nosačih. Deklica nato niha med deželo smeha in deželo stoka in spoznava preproste življenjske resnice. V njih nič ni črno-belo, nič nikoli le veselo ali le žalostno, ampak ta dva svetova v nas obstajata vzporedno in se žogata, kot nekakšna otroška igra, obogatena s pticami v oblakih.
Gugalnico je spisal Frane Puntar, z nagrado Prešernovega sklada ovenčan markanten slovenski pisec radijskih iger in mladinskih dramskih besedil. Leta 1978 jo je v takratnih prostorih LGL na oder postavil znameniti lutkovni režiser Edi Majaron, ki je tudi tokrat, skoraj pol stoletja kasneje, poskrbel za režijo posodobljene različice te znamenite (lutkotečne) predstave, ki jo odlikuje nenavadna likovna podoba Zlatka Boureka.
Za osveženo priredbo predstave Gugalnica so se lutkovni tehnologi iz delavnice LGL lotili izdelave novih lutk, ki pa so vse nastale po izvirnih Bourekovih likovnih predlogah s konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nove lutke, ki jih vidimo v tokratni uprizoritvi, so rahlo povečane kopije obstoječih muzejskih lutkovnih eksponatov iz izvirne predstave.
Slogovno se Gugalnica spogleduje s Puntarjevim znamenitim radijskim opusom, saj črpa iz njegovega plastenja zvočnih pokrajin, skrbno prepletenih s simfonijo zvokov, ritmičnimi vložki in skorajda muzikalnim pristopom k jeziku. Namesto opiranja na razlagalno pripoved Gugalnica gradi svoje vzdušje z orkestrirano kakofonijo kratkih, udarnih stavkov, polnih pomena. Tudi imena škratov (Haha, Hehe, Ahjah ...) niso le identifikatorji, temveč delujejo kot sestavni deli te zvočne spletenke, ki z igrivimi in sugestivnimi zvoki krepi splošni ritem in ton besedila, obogaten z interakcijskimi komadi. In prav v tem smislu Frane Puntar kar najuspešnejše zaobjame interpretacijo čustev, njihovo nihanje, guganje v vsakdanjem življenju in poudarja njihovo neizogibnost – kako naraščajo in upadajo, se krepijo in usihajo, pogosto brez opozorila ali nadzora. Njegov pristop daje čustvom moč kot silam, ki oblikujejo in določajo osebne in skupne izkušnje, ter poudarja, da se jim ni treba izogniti, zato jih tudi ne skrivati ali se jih sramovati.
Zlatko Bourek je prve lutke ustvaril na povabilo režiserja Edija Majarona za predstavo Gugalnica (1978) v LGL. Kot izjemno barvite ter humorno in prijazno karikirane – takšne so zlasti lutke Skakačev in ptic – so že takrat zelo izstopale. Vsestranski hrvaški likovni umetnik Bourek je nato v slovenskem prostoru ustvaril še osem lutkovnih predstav, a večino od njih v svojem prepoznavnem grotesknem slogu za odraslo občinstvo.
V programskem sklopu Lutkoteka oživljajo najstarejše lutkovne predstave, ki so še posebej navdušile občinstvo in zaznamovale gledališki spomin v LGL in širše. Med lutkotečne predstave uvrščajo osvežene in obnovljene stare uprizoritve, priredbe legendarnih predstav in nove interpretacije, ki jim je skupno spoštovanje avtorjev izvornih stvaritev. Nekatere na odru vztrajajo že desetletja, druge, kot Gugalnica, se vračajo v novi priredbi in spremljajo odraščanje novih ljubiteljev lutkovne umetnosti in pomenijo dragocen del slovenske lutkovne preteklosti.
Lutkovni muzej, ki znotraj LGL deluje že 10. leto, je zavezan skrbnemu varovanju in hranjenju najdragocenejše slovenske lutkovne dediščine, med katero nedvomno prištevamo tudi celoten Bourekov opus in s tem tudi njegovo izjemno Gugalnico. S kopijami izvirnih lutk, ki oživijo v lutkotečnih predstavah v LGL, uspešno premoščamo vrzel med zgodovino in sodobnostjo, zazrti v prihodnost.
