Lutkovna predstava.
Predstava govori o nenavadni mali velikanki, ki ji je ime Gora. Bila je tako majhna, da je lahko slišala ptičje petje in zvok piščali. Pripoved sega v čas po brezčasnem času, ko so velikani, vseh vrst, počasi in s premikanjem kamenja preoblikovali veliko ravnino. Zgodba je navdihnjena s staroverstvom oziroma naravoverstvom, kot se je ohranilo v Posočju. V začetku je bila velika ravnina. Prostrana, tiha in brez sledi korakov. In nato – premik. Težek in počasen, kot dih kamna. Pojavili so se obrisi, koti in krivulje. Pobočja, hribovja, kotanje in doline. Kdo jih je ustvaril? Kdo je preoblikoval veliko ravnino? Ali so kdaj po teh krajih hodili velikani?
Zgodba, ki bi lahko bila resnična – a bi lahko bila tudi zgolj naključje –, pripoveduje o nastanku mesta, ki je nastalo ob vznožju majhne gore, gorice. Govori o tem, kako si razlagamo svet okrog sebe in vlogo narave v njem.
Likovna podoba Eneja Gala, ki je ustvaril maske in lutke za uprizoritev, se inspirira pri samih začetkih lutkarstva, ko so tako imenovane svečeniške lutke iz predantičnih časov utelešale božanstva in spremljale socialne ali verske rituale. Tako se bo uprizoritev poigravala z dimenzijami pri reprezentaciji mitoloških bitij in ljudi.
Predstavo režira Giulio Settimo, italijanski lutkovni režiser, ki se s projektom Gora v Sloveniji predstavlja prvič. V soavtorstvu z dramaturginjo uprizoritve, Tajdo Lipicer, prek raziskave zgodovine mest Nova Gorica in Gorica stvarna dejstva uporablja za inspiracijo pri ustvarjanju fiktivnega ustanovitvenega mita nastanka mesta. Dejstva, uporabljena v besedilu, se bistveno napajajo iz knjige Iz nevidne strani neba Pavla Medveščka.
