Lutkovna predstava Gora (6+) goriške dramaturginje Tajde Lipicer in italijanskega lutkovnega režiserja Giulia Settima – nastala v koprodukciji in v okviru Sklada za male projekte GO! 2025, s katerim je program čezmejnega sodelovanja Interreg VI-A Italija-Slovenija podprl Evropsko prestolnico kulture 2025 Nova Gorica – Gorica – se naslanja na legendo o nastanku Gorice in Nove Gorice ter pri tem črpa iz staroverstva, ohranjenega v Posočju, kot je ubesedeno v knjigi Iz nevidne strani neba Pavla Medveščka. Mitološko pripoved avtorja besedila zgradita okoli dveh medsebojno povezanih polj: okoli oblikovanja naravne pokrajine s kamni - velikani in okoli življenja naših prednikov, odvisnega od danosti in okoliščin naravnega okolja, z uprizoritvenimi sredstvi pa ustvarjalcivzpostavljajo kontekst mitičnega in atmosfero starodavnega.
Po zaslugi likovne podobe Eneja Gala, glasbe Enze de Rose in luči Denise Medeotti je predstava prepričljiva predvsem pri oblikovanju tega vzdušja, splošnega duhovnega obzorja, ki daje vedeti, da smo se preselili daleč v preteklost ali v območje fiktivnega, človeške domišljije, ki je nekoč prevzemala pomembno vlogo pri razlaganju sveta. Igralca in animatorja Aja Kobe in Martin Mlakar v ta svet vstopita s strani avditorija, s pesmijo in dolgo palico, vsak s svojim malim bitjem, duhovnim vodnikom na vrhu nje, kot nekakšna svečenika, ki ohranjata stik s starodavnimi in naravnimi silami ter prinašata njihove zgodbe in sporočila. Oblečena v dolge sive kostume, z asociacijo na kute, sta domišljeno usklajena s scensko podobo kamnite konstrukcije, ki dominira na sredini sicer praznega odra kot znaka prostranega, še neizoblikovanega sveta.
Scena Eneja Gala, katere posamezni deli postanejo tudi lutke (lutkovni tehnolog Zoran Srdić), pri tem ključno določi vsebinske koordinate in animacijske izpeljave. V videzu velike kamnite gmote, z izdelano površino in razgibano teksturo nagrmadenega skalovja, je to hkrati gora in živa naravna tvorba, ki jo s sestavljenimi in razstavljivimi deli animatorja lahko preoblikujeta, kakor se velikani – z Lune padli delci – premikajo, pogoltnejo kamenje in rastejo; je tudi animacijska ploskev oziroma planota, na kateri mesto najdejo človeški liki, v njeni votlini ter v njenih posameznih ali njenim podobnih delih pa svoj dom poiščejo lutke, tudi »mala velikanka« – gora oziroma »gorica« – s telesom, sestavljenim iz kamnitih oblik in prijaznega obraza, velikanka, ki ni hotela zrasti do Sonca in neba, da bi ostala v bližini njej ljubega ptičjega petja, življenja ljudi in zvokov njihovih piščali. Ta arhaični, prvobitni čas pred oblikovanjem pokrajine, kot jo poznamo danes, drami zamaknjeno percepcijo in vtis drugega ter drugačnega vesolja, ki vznika sredi temine, k čemur prispevata blago razpršeno ali usmerjeno oblikovanje svetlobe s pojavi meglice, včasih v izrazitejših barvnih tonih, ter zvočna podoba, ki deluje s poudarjenimi odmevi ali z večglasnim petjem obudi obrednost mitskega.
Ta arhaični, prvobitni čas pred oblikovanjem pokrajine, kot jo poznamo danes, drami zamaknjeno percepcijo in vtis drugega ter drugačnega vesolja, ki vznika sredi temine.
Aja Kobe in Martin Mlakar v tem scenskem okvirju zgodbo o velikanih in ljudeh sestavljata s pripovedovanjem, animacijo, igro in zvokom piščali, večinoma s potrebno posvečeno resnostjo, a tudi z nekaj igrive hudomušnosti pri prezentaciji človeških bitij, ki te – domiselne male lesene lutke v obliki figuric, ki spominjajo na simpatične živalske like in nosijo močno karakterno asociativnost – naredi prijazne, iščoče in ranljive, skratka človeške in podobne nam. Kljub temu pa v približevanju horizonta njihovegaživljenja izraznost mestoma prevzame preveč karikaturnega zanosa, ki v tonu sodobne dovzetnosti rahlja enotno podobo pradavnega sveta. Za (p)odpiranje dojemljivosti in večje razumevanje tega sveta bi bilo prej kot sprostitvene valove v izraznosti komunikacije potrebno odločneje izluščiti njegova osnovna določila.
Čeprav zgodba sama po sebi ne artikulira (pre)kompleksne vsebine in je strukturirana v logični postopnosti zarisovanja tega časa – z velikani, ki premikajo kamenje in rastejo ter oblikujejo pokrajino, nato pa tudi človeški svet in naposled njun spoj; z naraščanjem reke, ki bi lahko poplavila naselje in njegove prebivalce, a jih pred izbrisom rešita mala velikanka in gorati velikan Travnik s svojim preoblikovanjem oziroma preoblikovanjem pokrajine – se zdi njena snov precej komplicirana. Razlog je najti tudi v specifičnosti izročila in človeških predstav, na katerih temelji upodobljeni svet, vendar je naloga uprizoritve te posebnosti izoblikovati v pregledno, logično in smiselno tvarino. Ne nazadnje se odrska pripoved giblje po trajektoriji imaginativnega, ki se z izhodiščnimi viri staroverskega izročila povezuje le prek vednosti ustvarjalcev in tudi presega konkretno navezavo na mesti Gorica in Nova Gorica.
Pri Gori se zlahka izgubimo že pri relaciji med kamni in gorami ter velikani, zato s to dezorientacijo vstopamo tudi v območje človeškega, nekaj dodatne zavozlanosti pa prinašajo še imena, kot je velikan Travnik, če je poimenovan le kot »Travnik«. Izpeljani zaključek pripovedi, da so v kamnih, pobočjih in hribovjih pod mestom ter celotni pokrajini, ki mestu daje dom, zapisane vse človeške izkušnje in zgodbe preteklosti, to privlačno bajeslovno ali pravljično sidro te pripovedi s stvarnimi implikacijami, je posledično pogrnjen čez starodavni svet Gore kot medel odsev, ne zraste pa kot gora, ki ima svojo stabilno podlago, korenine v davnem človeškem razumevanju sveta, vez z nebom in tlemi ter mogočen sij nad človeškim življenjem, kakršno bi lahko začutili še danes.