Fortuna Fauvelu ne bo par!

Fortuna Fauvelu ne bo par! temelji na gotski alegorični pesnitvi, kjer je osrednja metafora za moralno gnilobo in dekadenco častihlepen osel. Glavni lik – Fauvel – je inkarnacija grehov, nerazumnosti, nezanesljivosti, oblastnosti, priliznjenosti. Fortuna Fauvelu ne bo par! smeši človeški egoizem, hedonizem, hinavščino in ekscese vladajočih stanov tako posvetne kot cerkvene oblasti, torej družbo, kontaminirano z grehom in s korupcijo. Oblast je despotna in lakomna ter pozablja na naravno enakost med ljudmi. Človek je skozi politično/cerkveno simbol vsega, kar je narobe z našo družbo in s sistemom upravljanja. Tema fascinira, ker obsoja zlorabe v človeški družbi in hkrati postavlja vprašanje, ali je danes, po sedemsto letih, kaj lažje govoriti … ali pa še vedno šepetamo.

Temeljni glasbeni material choregie projekta je edino glasbeno-scensko delo skladatelja Lojzeta Lebiča: Fauvel '86, ki ga ponekod razširjajo skladbe iz izvirnega srednjeveškega dela  Roman de Fauvel ter okruški iz srednjeveških ritualnih iger, literature in filozofskih zapisov.

Delo izhaja iz francoske alegorične romance v verzih o oslu; ta je kot nasprotje junaškemu pesnjenju nastala v krogu uradnikov francoskega dvora in se v več rokopisih ohranila pod naslovom Roman (knjiga) de Fauvel. Gre  za eno najzgodnejših glasbeno-scenskih del ter ima zaradi svoje kompleksnosti pomembno mesto v zgodovini glasbe, literature in tudi vizualne umetnosti. Pesnitev se vrti okoli osrednjega lika, ambicioznega osla, ki se imenuje Fauvel. Ime tega antiheroja je dvojno: pomeni "lažno tančico " in tvori akrostih – ključ do šestih naglavnih nečednosti:
Flatterie - Priliznjenost
Avarice - Skopost
Uiléni - Nizkotnost
Variété - Nestanovitnost
Envie - Zavist
Lâcheté - Strahopetnost

Fauvel se dviga v ospredje na francoskem dvoru zaradi “čudnega vrtenja Fortuninega kolesa”. Fauvelov absurdni vzpon do kralja odraža, kako je Božji red obrnjen na glavo: zlu je dovoljeno vladati, medtem ko je dobro prisiljeno trpeti. Fauvel je personifikacija zla in tiranije, družbe, kontaminirane z grehom in s korupcijo. Ta zgodba o mojstrskem prevarantu, ponazorjena ustrezno srednjeveškemu alegoričnemu mišljenju, je oddaljeno, oblikovno in vsebinsko, ozadje Lebičevega Fauvela '86. Družbenost je postavljena na pomožno črto: kot objektivni pokazatelj človekovega osebnega nelagodja. Glavni naslovnik ni človekova kultura, temveč posameznikova nrav, duhovna plat človeka. Ko se trudimo najti smisel v našem današnjem cinizmu, v našem hrepenenju po »boljši poti«, se zdi, da Fauvel odmeva z vso intenzivnostjo in barvo, kot je to storil prvotno, pred več stoletji.

Povezava: Koncertna knjižica (PDF)