Grška beseda poíesis, ki se je od prvih stoletij našega štetja naprej zložno selila v literarno polje, kjer je na koncu pristala kot oznaka za pesniško umetnost, je v klasični dobi grške antike pomenila rokodelsko dejavnost: izdelovanje, za katerega se je predpostavljala določena veščina, spretnost ali technē. V obdobju, ko se borimo za razširitev pojma koreografsko ali plesno delo, se zdi igra z njegovo izvorno delovno konotacijo smiselna. Sebstvo je vsota odnosov-podob, ki niso nič drugega kot naše telo, “telo kot podoba, ki se ponuja drugemu telesu” (Jean-Luc Nancy: Corpus). Srećko Horvat v svoji knjigi Radikalnost ljubezni trdi, da je treba ljubezen na novo izumiti zunaj polja komodifikacije, kar razume kot pogoj revolucije. Dalo bi se trditi, da je naš sodobni vsakdan pogojen z neko suspeznijo telesa, polno imunitarnih strategij, samozaščit in antivirusnih programov: našo protezo kapitalizma, ki jo sprehajajo po svetu naše biografije je treba de-suspendirati, spremeniti – v telo. Reaktivirati je potrebno naše percepte. Poíesis sebstva seveda nima namena rešiti sveta, vendar se ne želi izogniti njegovim stvarnim problemom.
Predstava Poíesis sebstva je nadaljevalna faza nekega dolgoročnega procesa, ki ga je Snježana Premuš začela s Fizičnimi manifestacijami med letoma 2012 in 2015. V seriji predstavitev studijskih procesov, ki jih je koreografinja vodila s plesalci zelo različnih provinienc, s katerimi je preizkušala metode telesne prakse BMC (body-mind centering, deskriptivno bi jo lahko prevedli: uravnavanje telesa in njegovih perceptov), je k sodelovanju povabila gledalce različnih profilov, poklicev in strok, da bi skupaj z njimi ugotovila, kako je telesno kreiranje percepcijskih podob sporočljivo in kakšne smisle proizvaja, kako se bere, razbira in kaj je nemara očesu nevidno. Zelo hitro je postalo jasno, da telesno delo ni samo stvar plesalca, ampak tudi gledalca in da je nemara gledalsko telo tisto, ki bi se po analogiji z “atletiko očesa” (kot je nekje gledalsko pozicijo označila Eda Čufer) lahko preimenovala v atletiko gledalskih perceptov. Na teh predstavitvah in pogovorih je v obdobju od 2012 do 2015 sodeloval tudi plesni kritik, zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar in Snježana Premuš se je odločila nadaljevati sodelovanje z njim. V letu 2016 sta se odločila, da se na skupnih srečanjih zapreta v studio in začneta deliti drug z drugim svoje prakse.
Predstava Poíesis sebstva, ki je nastala iz omenjenih srečevanj, je strukturirana v serijo situacij, v katerih se neinvazivna aktivnost gledalcev in akterjev predstave izpostavlja izkustvenim možnostim pretvorb telesa v jezik in jezika v telo na mestih, kjer je telo vselej že jezik in jezik zaloga telesa. Kar nemara zveni zapleteno je zelo preprosto: vstop v meta-fizičnost je na neki način vselej pogojena z materialnim, telesnim. Nikakršne mistike ni v tem, reči so ponavadi v tem smislu vselej pogojene s konkretnim, skrajno konkretnim. Predstava uporablja mešanico različnih umetniških sredstev in elementov (predmete, telesa, podobe in jezikovna sredstva) ter vrsto zelo preprostih kinetičnih elementov in akcij v prostoru. Na neki način gledalcem sporoča rezultate večmesečnega procesa, pri čemer se odpoveduje možnosti, da bi jih gledalci sprejemali samo od daleč.
Zaradi omejenega števila gledalcev so potrebne predhodne rezervacije na: ksenija.kaucic@gmail.com.
