Novo predstavo je navdahnil azijski pregovor: Če sedemkrat padeš, osmič ponovno vstani. Oba ustvarjalca je prevzela trdovratnost, ki jo izraža pregovor. »V tem izreku se že skriva ples«, pravi Guy Nader in s tem misli na stalni tok prepuščanja padanju ter ponovnemu vstajanju, ki je prav eden izmed koreografskih gradnikov njujega sloga. Obenem pa to gibanje vidi kot filozofsko metaforo: padanje in ponovno vstajanje kot osnovno načelo preživetja.
Avtorja se poigravata s silo težnosti v snežno belem ambientu in pri tem uporabljata najrazličnejše kontaktne plesne tehnike. Sila težnosti se s pomočjo sinergije plesalcev in plesalk nenadoma odvija v zraku, ko se vzvratno spuščajo iz dveh metrov z zaupanjem, da jih nekdo ujame. Plesalci skupno premagujejo zadržke in si brezpogojno stojijo ob strani, kar ustvari sliko ganiljive človečnosti koreografije.
Predstava je bila velik korak za koreografski dvojec, saj sta prvič ustvarjala z enajstimi plesalci. Čeprav so plesalci večkrat morali preko svojih zmožnosti, se jim je na koncu procesa vložena energija povrnila.