Predstava o mladem fantu, Srečku, ki je še kot mladostnik moral, tako kot milijoni drugih otrok tistega časa, prestati Veliko Vojno, katere glavno vojno bojišče je klalo gorovje nedaleč stran od njegovega rojstnega kraja.
S čim je ta fant poskušal preseči resničnost gorečega Krasa, razpadajočih Alp? Kako je poskušal preživeti v svetu, ki nenehno drsi v žrelo pogube, vojne in smrti? Kako je poskušal preživeti v družbi, kjer je ljubezen vezana na trpljenje? Skozi izrekanje njegovih zapisanih besed izrekamo njegov čas; mislimo pa na našega. Kako torej preživeti v svetu poplave bliskajočih podob, idej in manjka smisla? Ostati? Ali bežati? Se boriti? Ali predati?
“Konstruktivnost opaža kozmos v predmetu. Človek je predmet z dušo in telesom.”
Skozi 10 gledaliških prizorov sledimo naraščujoči plimi groze, ki preti Evropi.
Skozi 10 gledaliških prizorov sledimo smrti posameznika, ki po mesijansko skuša odkriti harmoničnost sveta nas vseh. Kako rane enega postanejo rane mnogih; kako zdravljenje enega postane oskrba vseh.
Skozi 10 gledaliških prizorov manifestiramo nasprotujoče si fragmente posameznika, ki ni kot nek Leonardno da Vinci, ki v času “stoji kakor kip človeka, ki ga ne razgibljejo dobe, ki je zvest svoje poslanstvu vedno.” Kajti to je Leonardo da Vinci- Mit. Človek pa je dinamika
Skozi 10 gledaliških prizorov hočemo razumeti Srečka Kosovela – Človeka; da bi razumeli njegov Mit.
Skozi 10 gledaliških prizorov se poklanjamo Srečku Kosovelu – Človeku. Poklanjamo se Dinamiki človeka.
