Džumbus* pripoveduje zgodbo o nenavadnem dečku, ki ne govori besed, temveč se namesto z jezikom izraža s samosvojimi zvoki in glasbo. Če imajo stvari vsaka svoj zvok, potem lahko z igranjem nanje opisuje svet in sebe ter se tako sporazumeva. Deček odkrije svojo novo govorico, toda ko jo predstavi staršem, zdravnikoma, učiteljici in sovrstniku, naleti na odpor. Vsi njegovo ustvarjalnost, domišljijo in izvirnost razumejo kot motnjo, ki jo je treba odpraviti. V svetu, ki mu vladajo pravila in družbene konvencije, za ropotajočega otroka ni prostora. Naučiti se mora jezika in prilagoditi večini. Deček odrašča, se sooča s svojo drugačnostjo in išče način, kako bi v svetu omejitev in prepovedi ohranil svojo individualnost.
Zgodbo o ropotajočem dečku igralci in glasbeniki uprizarjajo s pomočjo zvočnega ustvarjanja, igranja ter animacije množice različnih izvirnih glasbil in zvočil, izdelanih iz vsakdanjih predmetov. Razvijajo žanr glasbenega gledališča, v katerem je zvok enakovreden drugim elementom predstave.
* Džumbus v nižje pogovornem jeziku označuje hrup, trušč ali vpitje. Beseda izvorno izhaja iz turške besede cümbüş, ki hkrati pomeni veselje in zabavo, a tudi upor, hrup in močan zvok. Cümbüş je tudi brenkalo, moderna različica uda.
