Italijanska velika opera v petih dejanjih.
Ko je začel Giuseppe Verdi po francoskem libretu Josepha Méryja in Camilla du Locla za pariško Opero ustvarjati opero Don Carlos, ki je nastala po motivih drame Don Carlos, Infant von Spanien Friedricha Schillerja iz leta 1787, je na svoji uspešni mednarodni poti nanizal že štiriindvajset oper. Že na začetku velja poudariti, da je Schiller pri snovanju svoje drame uporabil več virov, od katerih jih je dobršen del vprašljiv oziroma pod vplivom revizionističnih teorij, špekulacij, govoric ter mitomanskih in senzacionalističnih teženj k škandalom. Kljub temu pa se enotnost med zgodovinskimi dejstvi, dramo in Verdijevo véliko opero (fr. grand opéra) kaže v dejstvu, da je bila za politično in kulturno zbliževanje Španije in Francije ključna poroka španskega kralja Filipa II. s takrat najstniško princeso, Elizabeto de Valois, hčerko kraljice Katarine Medičejske in Henrika II. Vpogled v kompleksna in pogosto tudi konfliktna sorodstvena razmerja pokaže, da je Carlos, naslovni lik Schillerjeve drame in Verdijeve opere, sin španskega kralja Filipa II. in njegove prve žene, Marie Portugalske, ki je zaradi zapletov med porodom umrla le dva dni po Carlosovem rojstvu. Potem ko so Carlosa kmalu po rojstvu zaupali skrbništvu Filipove sestre, regentke Juane Blazne, se je Filip II. leta 1560 poročil z Elizabeto de Valois, s katero se je čustveno zbližal tudi Carlos.
Tako Verdijeva opera kot Schillerjeva drama se napajata iz zgodovinskega predkonteksta medsebojno konfliktnih in konkurenčnih ljubezenskih razmerij, moralne dolžnosti kakor tudi neuresničenih političnih idealov. V tem smislu se Verdijeva vélika in obenem tudi »na novo zamišljena« oziroma reimaginizirana zgodovinska opera Don Carlo(s) – bodisi v francoski ali italijanski različici – kaže kot kompleksna dramatična panorama človeških strasti, stkana med šestimi najvidnejšimi osebami – Filipom II., njegovim sinom Don Carlom, kraljico Elizabeto (nekdanjo Don Carlovo zaročenko, s katero se je poročil njegov oče), princeso Eboli, Rodrigom in Velikim inkvizitorjem. Verdijev etos ter občutek za pravičnost, ki ga je porajalo prebiranje temeljnih filozofskih in umetniških del razsvetljenstva, med drugim tudi Schillerjeve drame, sta tako med komponiranjem opere Don Carlo(s) prišla še posebej do izraza, kar se odraža v skladateljevem poudarjanju človeškega dostojanstva, bratstva in osebne svobode. Svoj umetniški manifest proti absolutizmu – bodisi posvetnemu ali cerkvenemu – je tako Verdi prikladno umestil v Španijo 16. stoletja, v čas cerkvene inkvizicije, ko je bila meja med posvetno in cerkveno oblastjo vse prej kot jasna, osebnostne težnje in intimne ljubezenske želje pa velikokrat potlačene ali žrtvovane za »višje dobro«.
V skladu s psihološko izdelano glasbeno dramo nas v resnici ne more presenetiti, da je poleg mogočnih prizorov, virtuoznih in pevsko zahtevnih arij Verdi veliko ustvarjalne energije posvetil tudi uglasbitvi duhovne plemenitosti, kakršno lahko denimo občudujemo v Rodrigovi ariji Io morro, ma lieto in core. Presenetljiv je tudi konec opere, v katerem ne manjka posredovanje višje sile (v smislu deus ex machina) – na smrt obsojenega Don Carla tako denimo reši nihče drug kot njegov dedek, svetorimski cesar Karl V., ki je veljal za mrtvega in zavzame podobo meniha. Verdi je s to melodramatično alegorijo želel potrditi obstoj ljubeče sile, ki kot nekakšen duhovni zavetnik bdi nad življenji oseb, ki so bili po krivici ali spletu nesrečnih okoliščin prikrajšani za svobodo in celo za svoje življenje. Izmojstrena sinteza besede in glasbe, ki jo je Verdi koncipiral za »italijansko glasbo prihodnosti«, se je tako utelesila v čvrstejši zlitosti melodike, besedila in odrske semantike, ki je zgodovinski kontekst opere Don Carlo povzdignila na raven brezčasnosti in metafizike stanja človeka kot takega.
