Ivana Maričić, 17. 3. 2023

Poustvarjalni dosežki v mariborskem Don Carlu

Giuseppe Verdi: DON CARLO. SNG Maribor, premiera 3. 3. 2023.
:
:
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta

Prav gotovo ste že kdaj ves vikend preždeli pred ekranom in verižno buljili nadaljevanke, potem pa ste se spraševali, le zakaj ste jim namenili toliko časa in ob tem še mimogrede zaužili preveč hrustljavih kalorij. Zato izgovor, da – denimo – opere ne obiskujete zaradi prevelikega časovnega vložka, prejkone propade. Razlika se nemara skriva v tipu rituala, med poležavanjem v popackani pižami na kavču in discipliniranim vzravnanim telesom, ki naj bi se tako lažje osredotočilo na čislano umetnost. Sižejske različnosti pa bi, vsaj v primeru Verdijevega Don Carla, komajda zaznali. Ta ima vse elemente povprečne najstniške Netflixove serije: hrabro in pravično mladino v boju za svobodo proti okostenelim in brezsrčnim inštitucijam, epsko prijateljstvo, majhne ljubezenske peripetije ter celo dva ljubezenska trikotnika, začinjena z ojdipskimi težavami. Vseeno je presečna publika obeh industrij bržkone ozka, vsekakor pa močno nagnjena na stran pretočnih platform; v Dvorani Ondine Otte Klasinc smo praktično na premierah lahko našteli kar precej prostih sedišč.

Opera je bila množična zabava svojega časa in nekateri libretistični arhetipi so se tako prijeli, da so lahko v drugem, filmskem mediju prišli do svojega novega življenja. Zato se gledalki zazdi, da bi režiser te elemente v, roko na srce, nekoliko nerodnem libretu Achilleja de Lauzièresa in Angela Zanardinija moral zgolj pognati, dinamizirati z osnovno motivacijo likov, pa bi kar sami od sebe proizvedli koherentno dramaturgijo dela. Presenetljivo pa se režijska zasnova Marina Blaževića odreka namigom na kakršnokoli jasno intenco protagonistov: ti se zgolj minimalno premikajo, premeščajo in pozirajo v statičnih odrskih slikah (fr. tableaux), sklicujoč se na zvrstne konvencije pariške vélike opere iz prve polovice 19. stoletja, na katero se je naslonil sam Verdi. Prazen prostor je napolnjen s pomičnimi (zaporniškimi) rešetkami, scenografija Wolfganga von Zoubeka dopušča Blaževićeve monolitne osebe, spremembe njihovega statusa in čustvenih stanj pa so nakazane predvsem z dramatičnim oblikovanjem luči. Igra in režija sta premaknjeni s pevskega ansambla na svetlobo, s čimer je smotrnost dramskega dogajanja ali osnovni (im)pulz predstave prepuščen interpretaciji ter domišljiji občinstva. Pogled iz parterja torej ni kuriran, gledalci naj bi sami oblikovali operno sestavljenko (edinkrat, ko je zaporniška scenografija zares dramaturško motivirana, so nam ustvarjalci ponudili projekcijo slike zaporniških celic, kot bi nam želeli dopovedati, da pa gre tokrat »res za zapor«), vendar se je izkazalo, da nam štiriurna predstava ni ponudila niti najbolj rudimentarnih kosov, s katerimi naj bi dojeli njene intence in podtone. Historičnost scenskega dogajanja začrtajo kostumi Sandre Dekanić in glasba pod taktirko Valentina Egela. Mlademu dirigentu v kariernem vzponu je uspelo iz Orkestra SNG Maribor privabiti liričnost in predvsem silovitost belkantističnega glasbenega stavka. Četudi so se glasbeniki včasih nekoliko upočasnjeno odzivali na dirigentov očitni zanos, so zajeli goreče dinamične in agogične spremembe, ki jih terja Verdijeva pisava. Pohvala gre tudi pihalom in trobilom, ki se niso ustrašila zahtevnih solističnih odsekov.

Mlademu dirigentu v kariernem vzponu je uspelo iz Orkestra SNG Maribor privabiti liričnost in predvsem silovitost belkantističnega glasbenega stavka.

Manj prepričljiva sta bila glasova opernih solistk (Rebeka Lokar in Irena Petkova), ki zaradi premajhnega, nerazumljivega in pogosto celo neslišnega tona nista dohajala glasbenih pričakovanj. Iz pevskega ansambla je na drugi strani močno izstopal Domen Križaj (Rodrigo) z vselej jasno melodično linijo, prezenten tudi v skupinskih točkah, ki je dosežek nadgradil z natančnim oblikovanjem pevskih fraz: tiste »krajše« so se primerno stopnjevale in gradile premišljeno zaokroženo celoto, ki je izražala romantični patos, obenem pa je ponujal tudi široko paleto glasovnih odtenkov. Tudi Dimitris Paksoglou (Don Carlo) je bil prepričljiv, a manj izrazito odrsko prezenten, kar lahko pripišemo manku režijskih napotkov. Oba basa – Luciano Batinić (Filip II) in Valentin Pivovarov (Veliki inkvizitor) – sta tako kot naslovni junak poskušala popestriti skopost mizanscene z lastnimi igralskimi zmožnostmi, a preostal jima je le glas, ki ob svoji sicer bogati voluminoznosti ni premogel Križajeve barvitosti. Glasovno najmanj prepričljiv je bil zbor, ki je bil tako zvočno neizrazit kot tudi neartikuliran.

Uvod z anahronističnimi vzporednicami ni mišljen pikro. Seveda je opera povezana z umetniškimi kodi preteklosti, institucija, ki za to zvrst skrbi, pa svojo nepoboljšljivo iztrganost iz sočasnega med drugim trži ravno kot pobeg v bojda galantnejše čase. Klasična opera torej ni Netflixova serija in na to niti ne meri, želi biti arhaična, saj se na tem utemeljuje. In s tem ne bi bilo bržda nič narobe, če bi svoje značilno »neravnovesje« med upogljivo »zgodbo« in »muzejsko« glasbo vzela zares ter mu dala produktivno vlogo. In to se, bodimo pošteni, kdaj pa kdaj tudi zgodi. Vendar tokratni mariborski Don Carlo, ki se je dvignil zgolj in samo do nekaj poustvarjalskih dosežkov, ni kazal, da bi se tovrstnim intencam sploh želel približati.

Irena Petkova, Wolfgang von Zoubek, Valentin Pivovarov, Domen Križaj, Valentin Egel, Luciano Batinić, Dimitris Paksoglou, Rebeka Lokar, Marin Blažević, Sandra Dekanić

Povezani dogodki

Ivana Maričić, 6. 11. 2023
OK boomer
Ivana Maričić, 7. 10. 2023
Razum ali vera? Ne, hvala!
Ivana Maričić, 31. 5. 2023
Sinergičnost Manon Lescaut