»Ideja, da bi Božansko komedijo predstavil v plesni obliki, se mi zdi samomorilska in obenem izzivalna. Ironija je, da sem svoj motiv našel v Dantejevem dejanskem ’poskusu samomora’: hoji po področju smrti, medtem ko še bivaš med živečimi. Sprašujem se, ali bi Dante to počel tudi v sodobnosti in kakšna bi bila potem videti taka Božanska komedija? Zgradba pesnitve bi bila verjetno enaka: tri različne ravni duše, morda bi dodal nekaj sodobnih, bolj prefinjenih grehov, in verjetno bi tudi spremenil tudi težo starih. Verjetno bi bile številne stvari drugačne, vendar sem prepričan, da čas nikoli ne bi spremenil njegove ljubezni do Beatrice.
S to izvedbo sem želel ustvariti situacijski prostor, stransko namesto vzporedne vizije treh ravni iz pesnitve, v katere naselim osem igralcev v nenavadnih situacijah. Pekel je umeščen v tekmovanje standardnih plesov, kjer so plesalci obenem tekmovalci in sodniki. Forma standardnih plesov zelo dobro opisuje merila, po katerem posameznike ocenjuje sodobna družba: biti popoln, biti tekmovalen, biti umetno lep in nositi številko (ki jo je treba budno spremljati), ki pa jo je mogoče vedno izbrisati in zamenjati.
Edward Clug