150 BPM je glasbeno-gledališko predavanje s srčnim utripom. V središče tako simbolno kot dejansko postavi motiv kože - čutila, platna ter meje telesa - in jo uporabi kot vzvod za tematiziranje sodobnosti, v kateri med drugim prepoznava simptom preobilja zunanjih dražljajev, mimobežnih informacij in podob.
A predavanje na zastavljena vprašanja ne odgovarja, temveč jih subvertira v obsesijo. Monopolu vizualnega v (zahodnem) svetu nastavi haptično protiutež, začenši s telesi, ki jih performerji zastavijo kot torišče političnega, javnega in intimnega. Koža ni več meja, temveč postaja prehod med imaginarnim notranjim in realnim zunanjim. Znoj je le njuna najočitnejša vez. Kje se telo začne in konča? Če je koža najpomembnejši senzorični in za socializacijo ključen organ, lahko v njej vidimo tudi temelj skupnosti. Če stopimo korak dlje, lahko v 40.000 odmrlih celicah, ki jih koža vsako minuto izloči (in nadomesti), te pa se pretvorijo v prah, uzremo svoj odsev v obliki »neživega« sveta.
Neustavljiv in nalezljiv ritem 150 udarcev na minuto teži k osvoboditvi, ki ni verbaliziran konstativ, temveč utelešena potreba po premiku, slavljenje telesa v gibanju, poskus vzpostavitve telesa skupnosti, poskus začutiti skupen utrip. Kako torej razumeti telo, ki se na vse pretege trudi preseči svoje okvirje in se porozno spaja s svojo okolico? Kako izkoristiti zadušljivo saturirano okolje v prid utripajočega telesa? In nenazadnje, kakšno kožo bi nadeli telesu skupnosti?
