Z uprizoritvijo 150 bpm kolektiv Počemučka nadaljuje pot, ki se je v grobih obrisih zarisala na performativnem žuru Voyager (Zavod Maska, 2023). Strateško in odločno se odreka strategijam pripovedovanja in klasični zgodbovni dramaturgiji, ki so ključno zaznamovale njegovo prelomno uprizoritev Under Construction. V dobro uro trajajoči uprizoritvi govorjeno besedo lahko slišimo le v enem prizoru – nekakšnem cross-overju med predavanjem - performansom in spiritualističnim TED talkom na temo haptičnostiv izvedbi Domna Novaka. Uprizoritev operira z nasnetim otroškim glasom (Hana Bučinel Vrbnjak), ki dogodek uokvirja z izpisovanjem besedila na projekcijah. Kolektiv s tem na široko razpira polje potencialov na presečišču predmetnega, sodobnoplesnega ter snovalnega gledališča. Izkupiček je vrtoglavi kolaž, večji del podložen s tehno glasbo, v katerem štiri telesa med plesom raziskujejo osnovni motiv – kožo.

Uvodni monolog občinstvo nagovarja z iskrivo radovednostjo in nas napeljuje na osredotočanje našega razmišljanja na kožo in dotik. Z uporabo preprostih vprašanj, ki nagovarjajo aktualnost občinstva v dvorani (npr. Kakšen je občutek sedeža pod nami?), se uprizoritev na izviren način zelo jasno vsebinsko usmeri, obenem pa asociativno napeljuje na ime kolektiva(počemučka – zakajček) kot osnovno vodilo v ustvarjanju. V sklepnem delu tega monologa, ki srečevanje molekul posameznic_kov v zraku asociativno poveže s plesom, je mogoče najti tudi vsebinsko utemeljitev uokvirjanja dogodka v rejv. Aljoša Lovrič Krapež nastopi v vlogi neutrudljivega DJ-a, mojstra ceremonije, ki z odmerjanjem glasbe narekuje ritem uprizoritve. Tako njegov kot performativni angažma ostalih treh nastopajočih – Klemen Kovačič, Filip Mramor, Domen Novak – je navdušujoč v poskusih ustvarjanja hajpa nočne zabave navkljub relativno majhnemu številu nastopajočih v dokaj velikem prostoru igre. Izraziti hajp v nastopanju ustvarja svojevrstne odrske persone, katerih identitete pa občinstvu ostajajo izmuzljive, bolj stvar odprte interpretacije kot usmerjene poante. Čeprav uprizoritvena forma dobi svojo vsebinsko utemeljitev, se zdi v trajanju nekoliko samoumevna in ne do konca raziskana. Občinstvo, ki ostaja konvencionalno posedeno na tribuni in s tem ločeno od dogajanja, pa navkljub nekaterim poskusom vdora nastopajočih med gledalke_ce ne more doživeti celostne potopitve v rejv, ki mu je priča. Podobno ukleščene ostajajo razmejitve vlog na DJ-a in plesalce. Posledično klubska kvaliteta postane bolj vezivno tkivo, način šivanja posameznih odrskih materialov, kot pa teren za ustvarjanje dodatnih pomenskih plasti.

150 bpm je za kolektiv Počemučka odraz odločnega koraka v neznano z opuščanjem preverjenih strategij in iskanjem svežih uprizoritvenih jezikov. Njihova najnovejša uprizoritev tako odzvanja v mnoštvo pristopov, ki se skozi glasbo in ples povežejo v poskus svojevrstne kolektivne evforije. 

Eden izmed poglavitnih načinov vstopanja v tematiziranje dotika je premišljeno vpeljevanje raznolikih tekstur v oblikovanje prostora in kostumografije Karolíne Kotrbove. Oblačila iz usnja, elastičnih materialov in bleščic ter praktikabli, stoli, mizica in rekviziti, oblečeni v črn ali rožnat kožuh, ustvarjajo popolno igrišče za neobremenjeno preigravanje raznolikih odrskih materialov na temo dotika. V tem premišljanju se zdi kolektiv dobrodošlo neobremenjen z racionalizacijo in inovativen v koriščenju raznolikih odrskih sredstev. Od bolj konvencionalnih prizorov, kakršen je denimo pogovorna oddaja, v kateri preko zaslonov spremljamo pogovor voditelja in nekakšne gmote zgubane kože, do abstraktnejših gibalnih sekvenc in dogajalnih umiritev, ko v ospredje stopi oblikovanje svetlobe Pedra Gramegna Ardilesa, ki podpisuje tudi dramaturgijo. Slednja tekoče pelje uprizoritev z učinkovitim preklapljanjem med različnimi kodi (v enem prizoru spremljamo videoprojekcije, nato je v ospredju bolj gibalen del, ki se preveša v bolj likoven, in tako naprej) in poskrbi za ustrezne predahe v izčrpavajočem ritmu glasbe, četudi se zdi, da se tišina, ne glede na to, kako nujen element v dramaturgiji dogodka je, v uprizoritev prikrade nekoliko arbitrarno.

Splošni vtis koketira tudi z internetno estetiko, sorodno scrollanju po reelsih ali shortsih, tako zaradi relativno kratkega trajanja posameznih »prizorov« kakor zaradi širokopoteznih vsebinskih zamahov, ki jih materiali razpirajo. Bolj kot poglobljeno razmišljanje o dotikanju ali izgradnja osebnega odnosa do dotika (konec koncev na odru gledamo štiri mlada moška telesa), 150 bpm zanimajo asociativni prebliski, ki se s svojo vzpostavitvijo že prelevijo v nove, zato ni naključje, da uprizoritev operira s številčnimi kratkimi zatemnitvami. V sklepnem delu, ko se dogajanje nekolikanj umiri in prostor igre ponovno zavzame gmota zgubane kože, sedaj kot amorfna celica, ki žre vse, kar ji pride na poti (in na samem koncu požre oziroma prekrije tudi celotno dvorano z občinstvom vred), dobi s povratkom zakajčkovega monologa uprizoritev bolj kontemplativen značaj in ustvari eno najmočnejših vizualnih impresij celote.

150 bpm je za kolektiv Počemučka odraz odločnega koraka v neznano z opuščanjem preverjenih strategij in iskanjem svežih uprizoritvenih jezikov. Njihova najnovejša uprizoritev tako odzvanja v mnoštvo pristopov, ki se skozi glasbo in ples povežejo v poskus svojevrstne kolektivne evforije. Nadaljnje vsebinske in formalne artikulacije, ki bodo odklon od principov (post)dramskega gledališča, iz katerih člani kolektiva izhajajo, pa bodo dogodke zagotovo izoblikovale še v bolj koherentne manifestacije. Za zdaj nas 150 bpm vabi, da odmislimo razum in s povišanim srčnim utripom prepustimo molekulam naše kože, da v zraku plešejo namesto nas.