Zorko Simčič, zaznamovan s tujstvom, nagrajen s priznanjem domovine

Zorko Simčič je osrednje ime slovenske izseljenske literature. S svojim delom ni le trmasto ohranjal rodnega jezika, ampak predvsem preiskoval eksistencialne lege človeka v razburkanem 20. stoletju. Zaznamovalo ga je tujstvo, iskateljstvo, brezdomstvo, je zapisal poznavalec Simčičevega dela Mitja Čander.

O motivu tujca je Simčič spregovoril v domala vseh intervjujih po svoji vrnitvi v Slovenijo. "Ko odideš v svet, si vržen iz svojega 'normalnega življenja'. Nujno postaneš drugačen kot tisti, ki se rodi in umre v isti sobi, morda celo na isti postelji", je dejal v pogovoru lansko leto. "Saj se tudi v domovini soočaš z ljudmi, drugačnimi od tebe, toda v tujini se srečaš tudi s povsem tujim - z drugačnim narodovim karakterjem, drugačno kulturo, včasih celo z drugačno civilizacijo. Če si razmišljajoče bitje, se soočaš, preverjaš, prevzemaš, negiraš, a obenem postajaš del novega okolja, kar ni nujno negativno. Negativno je, če tuje, kar ni tvoje, nekritično prevzemaš in se izkoreniniš," je še pojasnil in potrdil, da je bilo pregnanstvo temeljno za njegovo s tujstvom obarvano literarno ustvarjanje.

Tujstvo je tako močno zaznamovalo tudi romana Človek na obeh straneh stene (1957) in Poslednji deseti bratje, ki sta romana, ki bosta po Čandrovih besedah trajno zaznamovala zemljevid slovenske literature. Roman Človek na obeh straneh stene, za katerega je leta 1993 dobil nagrado Prešernovega sklada, velja za prvi modernistični, eksistencialistični slovenski roman.

Vrhunec je Simčičevo ustvarjanje brez dvoma doseglo z romanom Poslednji deseti bratje. Izjemno obsežno besedilo je nastajalo nekaj desetletij in ga lahko imenujemo Simčičevo življenjsko delo: s svojo izvirno polifono strukturo in s skrbno premišljeno, kompleksno pripovedno strategijo izrisuje subtilno fresko begunskega življenja Slovencev v desetletjih po končani drugi svetovni vojni. Govori o univerzalnih življenjskih dilemah, ki so obenem konkretne dileme posameznikov, razseljenih oseb, postavljenih v različna časovna obdobja in v različne geografske prostore od Trsta do Montevidea, od Tokia pa do Toronta, so zapisali v obrazložitvi Prešernove nagrade in ocenili delo tudi za "veliki roman slovenske književnosti 21. stoletja".

Za Simčičevo najpomembnejše dramsko delo velja drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967). Po sodbi literarne zgodovine gre celo za "najvišji dosežek sodobne slovenske dramatike", piše v obrazložitvi nagrade. Kljub omenjeni oceni in petim natisom drame - zadnjo kritično izdajo je s spremno besedo opremil pesnik in esejist Brane Senegačnik - drama še danes v Sloveniji ni doživela odrske postavitve. Simčiču je to usodo napovedal že v 90. letih pisatelj Drago Jančar, ki je dejal: "Tudi še danes že ni več čas zanjo".

Simčičev literarni opus je Senegačnik ocenil kot nekaj povsem izjemnega v novejši slovenski književnosti. To velja tako za njegovo žanrsko bogastvo kot za tematiko in etiko. Simčič piše tako rekoč vse: od drobnih pesmi, libretov za otroške opere in kolumn do obsežnih romanov in prodornih dram, katerih pravi pomen bo najbrž postal očiten šele s časom. Zaradi pozorne ljubezni do resničnosti Simčič ni bil nikoli ujetnik tradicionalnih literarnih šablon, a tudi ne sledilec modnih tokov.

Simčičeva resničnost se razteza od najdrobnejših detajlov materialnega sveta in obrazne mimike likov do usodnih čustev in moralnih odločitev ter vse do prelomnih zgodovinskih dogodkov. "Veliko trpljenje Slovencev v 20. stoletju, o katerem govorijo njegova najboljša dela in o katerem slovenska umetnost sicer v glavnem molči, za Simčiča ni zadnja resničnost, kajti prava resničnost se izliva v skrivnost, iz katere tudi izvira," je prepričan Senegačnik, ki meni, da Simčič navdih črpa iz spoznanja, da je zgodovina misterij dobrega. Iz tega izvira tudi njegovo zaupanje v smiselnost življenja: "Človek ne podari ničesar, če ne podari samega sebe," je Simčičeva ljuba misel, poudarja Senegačnik, ki meni, da je to avtorjevo vodilo, kar izpričuje tako njegovo delo kot življenje.

Zorko Simčič se je rodil 19. novembra 1921 v Mariboru. Uveljavil se je že s prvim romanom Prebujenje (1943). Med vojno je izdal zbirko humoresk in satir Tragedija stoletja ter napisal libreto Krst pri Savici in dramo Zadnji akord. Maja 1945 se je umaknil na Koroško. Pozneje je odšel v Italijo, nato pa je emigriral v Argentino. V Buenos Airesu je bil organizator kulturnega življenja pri Slovenski kulturni akciji in 12 let urednik revije Meddobje. Leta 1994 se je vrnil v domovino. Pred prihodom v Slovenijo je novinarjem, ki so ga spraševali, če se bo vrnil v domovino, odgovarjali z Menartovimi besedami:"Boli povsod, a naj boli doma". Ta pomisel verjetno velja še danes, a morda bo ob prejemu nagrade, ki velja za najvišje priznanje kulture na Slovenskem, izgubila nekaj grenkobe.