Misterij žene

Monodrama Tamare Doneva predstavlja kompleksnost življenja Zofke Kveder, vpetost v družinsko in družbeno stvarnost, njen odnos do hčere Vladoše in njene nesrečne poskuse ljubezni. Začetek drame je začetek Zofkine osebne tragedije in začetek njenega propada, ki se začne s tragično smrtjo najstarejše hčerke Vladoše. Njena smrt Zofko zlomi in postane izhodiščna točka za obračun s svojim življenjem za vrednotenje in prevrednotenje njene pisateljske ter kulturno družbene poti in osebnih materinskih in ljubezenskih kataklizem. Zaradi svoje odkritosti, naturalistične doslednosti pri pisanju, ki ni dopuščalo zavijanja v leporečje, ampak je sledilo krutim resnicam dejanskega stanja družbe in življenja v njej, je bila osovražena tudi kot umetnica. Vse življenje je bila razpeta v želji, da bi bila popolna kot umetnica, žena in mati, a je na koncu prišla do spoznanja, da ni uspela v ničemer. Monodrama je pripoved o ženski, ki do izmučenosti ostaja zvesta sebi.
Tamara Doneva je navdih za monodramo dobila ob prebiranju osebnih pisem Zofke Kveder. Med ohranjeno korespondenco je tudi poslednje pismo, ki ga je že mrtvi hčeri Kvedrova pisala dan po njeni smrti. Pismo je polno materinske ljubezni ob izgubi najdražjega otroka ter boleče obžalovanje zaradi številnih napak v razumevanju med materjo in hčerko. Kot lahko beremo v študiji Vladke Tucovič, je ta Zofkin zapis pretresljiv dokument začetka življenjskega zatona, je dokaz njene materinske ljubezni in življenjskega udarca hkrati, od katerega si ni nikoli več opomogla. Zofka je v tem pismu sama podala nekakšno analizo svojega problematičnega odnosa v Vladošo, iskala vzroke za njune nesporazume, iz obžalovanja je obtoževala samo sebe in si očitala, da se od nje ni niti poslovila, ko je hči odhajala v Prago, da ji ni poslala niti denarja in izročila babičinih pisem in da ji je odrekla hrano ter ljubezen… In prav na dan, ko je Zofka Kveder prejela vest o smrti Vladoše in fotografijo njenih posmrtnih ostankov, se pričenja zgodba monodrame.
Ustvarjalci predstave Zofko Kveder predstavljajo v najintimnejših trenutkih njene neizmerne bolečine in osamljenosti. Predstavljajo pa jo tudi kot borko za resnico, ki ni klonila ob vsem trpljenju in zavračanju.