Renato Zanella o svojem baletu Romeo in Julija.

Prihajam iz Verone, mesta, ki se identificira s staro zgodbo o Romeu in Juliji in je z njo globoko sentimentalno povezano. Zgodba je prišla na ušesa tudi znamenitemu dramatiku Shakespearju, ki jo je povzel in ustvaril čudovito dramsko predlogo. Julijin balkon v Veroni je gotovo eden najbolj obiskanih kotičkov na svetu. Uteleša nekaj podobnega, kot je zaklepanje ljubezni s ključavnicami na ograje mostov. Je simbol ljubezni in življenja. Ljubezen in življenje sta besedi, ki ljudi zelo privlačita. V naš DNK je položena velikanska želja, da bi ljubili in živeli. V Veroni sem torej odraščal, obiskoval sem balkon pa tudi grob in trge, kjer se dogaja zgodba Romea in Julije, in mnoge druge kraje. 

V nekem trenutku mojega življenja je zgodba o Romeu in Juliji usmerila mojo umetniško pot. V baselskem baletu, mojem prvem baletnem ansamblu, so uprizorili koreografijo Heinza Spoerlija, potem pa sem v milanski Scali videl Crankov balet z istim naslovom in zaradi te predstave sprejel odločitev, da bom s stuttgartskim ansamblom, ki je izvedel predstavo, sodeloval kot plesalec. V Stuttgartu sem ostal deset let in plesal vse pomembne vloge v tem baletu. Ko sem se preselil na Dunaj, so tudi tam plesali Crankovo koreografijo. Z Romeom in Julijo sem se srečeval še naprej, sodeloval pa sem tudi z ansambli, ki Romea in Julije niso imeli na sporedu. Ko sem se začel ukvarjati s koreografijo, sem že takoj na začetku imel zelo jasno vizijo baleta, ki sem ga želel ustvariti, a žal za njeno uresničitev, za postavitev celotne različice, nisem nikoli imel ustreznih pogojev. Tako v Atenah kot v Bukarešti je bilo z umetniškega stališča to nemogoče. V Ljubljani pa imam končno vse pogoje, da lahko ustvarim celovito različico, o kateri sem razmišljal in si jo želel že toliko let. Končno ustrezata tako velikost ansambla kot tudi njegova kvaliteta. V Ljubljani imam dobre plesalce, s katerimi lahko poustvarim svoje videnje zgodbe.

V moji različici baleta je posebej izpostavljen odnos med Julijino mamo in Tybaltom, s katerim sem segel malo dlje od zgodbe, ki jo poznamo. Menim, da moramo ustvarjati sodobna dela, pri čemer ne mislim toliko na sodobni gib kot na ustvarjanje sodobne resničnosti. Zgodba izvira v srednjem veku, stara je več stoletij. Velikokrat sem se vprašal, ali smo spet v srednjem veku, le da bolj digitalni kot ljudje tistega časa. Je emancipacija žensk danes uresničena? Ali imajo danes ženske res moč v svojih rokah? Če jo imajo, ali to res ni več težava? Ženske še vedno izgubljajo svoja življenja, ker si želijo biti svobodne. Še vedno se ne morejo poročiti ali živeti s človekom, ki ga ljubijo. Prepričan sem, da so, ne glede na časovno odmaknjenost izvirne zgodbe, tegobe še vedno tu. 

Zgodba o Juliji in Romeu mi je sama ponudila priložnost, da se posvetim univerzalnemu konceptu ljubezni in življenja, vprašanjem o ljubezni in življenju ter ljudem, ki jih poznam. Verono tudi danes obvladuje zgolj nekaj družin. Vsaka od njih ima pod nadzorom svojo panogo – tisk, hrano, nepremičnine, banke … Če živiš v Veroni, si tega vajen, to je del tamkajšnje kulture in načina življenja. V moji zgodbi imamo tako tri družine, Parisovo, Romeovo in Julijino, in vse tri igrajo pomembno vlogo. Nadalje sem razmišljal o tem, kako v današnjih časih tekmujemo. Najprimernejši odgovor, s katerim bi izrazil tekmovanje, se mi je zdel šport. Družine so bogate in imajo veliko moč, med njimi je precej razlik tudi v političnem pogledu. Capuleti so konservativni, blizu tradicionalnemu, lahko bi rekel, da razmišljajo kot republikanci, na drugi strani pa Montege vidim kot liberalno, odprto mislečo družino iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Capuleti ne sprejmejo Romea, njegova družina Julijo sprejme. To jasno drugačnost med družinama v glasbi zaznamo kot stilsko in estetsko drugačnost. Tekmovanje med družinama je šport. Od tradicionalnih športov, kot so kriket, polo, lov in sabljanje, sem za družinski šport izbral slednjega. To sem povezal z izjemno glasbo, ki me tudi sama spominja na dvobojevanje z meči. Sabljanja sem se tudi sam učil in tako sem lahko ustvaril avtentično tekmovanje z orožjem, ki se stopnjuje v končni spopad med mladimi. To prinese dramatične posledice, spopad se konča s smrtjo. Ena nastopi po naključju, druga pa zavoljo maščevanja in soočimo se z dejstvom, da lahko človek, ki je v družbi najbolj občudovan, v strahu za svoje življenje postane najkrvoločnejši morilec. 

Na tem mestu sledim pripovedi Prokofjeva, ki jo je sicer težko interpretirati, saj je glasba kompleksna in v vsakem trenutku daje občutek, da bi se potek zgodbe lahko v hipu spremenil. Konca seveda nisem mogel spremeniti, kot koreograf pa sem lahko odločal o tem, kako bom zgodbo pripovedoval.  

Pripovedujem jo, kot bi opisoval življenje enodnevnega metulja. Začnem ob svitu in jo končam pred jutrom naslednjega dne. V tem dnevu Julija iz otroka odraste v žensko, v nedolžnosti spozna ljubezen, ki je prej še ni poznala, seznani se s smrtjo in umre zaradi ljubezni. Ob koncu Romeo spije strup in Julija se zbudi. Ko se njej življenje vrača, njegovo življenje odhaja. Njena edina želja je, da bi hitro umrla. Tu sem ustvaril čustven in čist trenutek v odnosu med dvema človekoma, brez kompromisov, korupcije – trenutek svobode. V naši zgodbi Julija umre zaradi ljubezni. Na lep način, svobodna, kar je močnejše od ponavljanja tradicionalne zgodbe, ki se jo turisti spominjajo na veronskih ulicah.

Ena od dramaturških linij govori o pomenu močnih žensk v današnjem času. Vesel sem, da sodobna družba pozna močne ženske. Julijina mati, katere odsev je mlada Julija, je v mladosti sprejela kompromis in se poročila, kot je velela tradicija – zdaj pa njeno svobodo izraža odločitev, da se zaljubi v mladega Tybalta. Vsa njena strast in lepota njene ljubezni je usmerjena v človeka, ki ga ubijejo. Tragičnost se v njenem življenju začne v trenutku, ko hčeri pomaga pri pripravah na poroko in v njej uzre svoj odsev ter pomisli, da bo življenjska zgodba njene hčere enaka njeni. A Julija pripada novi generaciji, ki nima strahu in verjame v čisto ljubezen. 

Tretjo žensko v moji zgodbi, Rosalindo, uvrščam v prostor med gospo Capulet in Julijo. Je elegantna, sofisticirana, vedno vse stori, kot hoče, in uživa življenje, s tem ko ga živi. Prepričana je v svoj prav in se ne trudi razumeti, čemu drama zaradi ljubezni. Rosalinda vnaša v zgodbo malce drugačen, a precej lep občutek. Shakespeare je ustvarjal v času, ko ženske niso smele nastopati na odrskih deskah in naravnost navdušujoče je, kako izrazit vpliv imajo v njegovih zgodbah. Na trenutke se mi zdi, da je opisoval ženske prihodnosti, močne, ki moč obvladajo in znajo z njo ravnati. Lahko bi rekel, da je bil Shakespeare za svoj čas avantgarden pa tudi, da je izrazito sodoben, izjemno povezan z današnjim časom in današnjim načinom razmišljanja. Shakespeare je navdihnil mojo koreografijo Romea in Julije in precej vplival tudi na moje delo s plesalci. Koreografija je prežeta z gibanjem, plesom, veliko je korakov, vpletel sem veliko klasičnih, tehnično zahtevnih elementov, gibanje mora biti natančno in čisto, a prisotne mora biti tudi veliko svobode.

Vsak dan se sprašujem, kakšna je zares naša svoboda. Ko ljubimo, ko o nečem govorimo in ko nekaj počnemo, kakšna je naša svoboda, ko o nečem odločamo. Družbeni sistem namreč ni pripravljen na svobodo in vzdržuje okoliščine, v katerih si ljudje ne upajo svobodno odločati in svobodno ravnati. To velja v vseh segmentih, zato menim, da je pomembno braniti svobodo, zavzeti se za naše pravice, spolna prepričanja in hotenja. Vse to moramo graditi in končno zgraditi, saj nazaj ne moremo več.  

Zgodba o Juliji in Romeu je zgodba o življenju. Tako kot vsako Shakespearovo delo je tudi to namenjeno razumevanju življenja. Gledališče je nadvse ustvarjalna umetniška zvrst. Ne ukvarja se zgolj sama s sabo, temveč seže zelo daleč. Zastavlja si vprašanja o tem, kaj je prav in kaj ne. V vsakem obdobju na specifičen način nagovarja ljudi in tudi naš balet ni zgolj lepa ljubezenska zgodba. 

(iz gledališkega lista uprizoritve)