Jasmina Založnik, SiGledal, 20. 3. 2013

Zasvojena z lutkovnim gledališčem

Katarino Klančnik Kocutar bi lahko na kratko opisali kot lutkovno zasvojenko, ki je uspela svojo strast tudi poklicno realizirati. A ne ustavlja se pri tem. Skrbno in nadvse previdno jo širi naprej; med svoje lastne otroke in seveda širše, med vse, ki prestopijo prag gledališča. Poklon svetovnemu dnevu lutk je tako tudi poklon vsem tistim, ki predano in vztrajno krepijo lutkovno sceno tudi v našem prostoru. Ena izmed njih je vsekakor Katarina.

Katarina Klančnik Kocutar / foto Lena Kocutar

Po končanem izobraževanju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, smer dramaturgija, te je pot ponesla najprej v novinarske loge, kjer si lutke spremljala z varne razdalje. Šest let kasneje si uspešno prestala selekcijsko sito in nastopila direktorsko funkcijo v Lutkovnem gledališču Maribor (LGM), kjer deluješ še danes. Zakaj lutke?

V lutke sem se zaljubila leta 1992, ko je bil v Ljubljani svetovni kongres in festival Unime, največje lutkarske organizacije v svetovnem merilu. Tam sem imela priložnost ogleda izjemno kakovostnega prereza lutkovnega dogajanja in tudi spoznavanja vrhunskih lutkovnih ustvarjalcev. Prav ta festival s kongresom je bil zame popolno odkritje, saj na akademiji o lutkah nismo izvedeli veliko. Ob ogledalu teh predstav se mi je odpiral nov svet, ki mi je bil do takrat neznan. 

Vez z lutkami sem vzdrževala in hkrati poglabljala svoje vedenje in poznavanje lutkovnega sveta tudi po končani akademiji, saj sem kot novinarka delala na Radiu Maribor in med drugim pokrivala program Lutkovnega gledališča Maribor. V LGM so od leta 1990 prirejali tudi mednarodni lutkovni festival Poletni lutkovni pristan ter mi ponudili priložnost, da sem se jim pridružila na gostovanjih v tujini. Moja strast do lutk je naraščala in vedno bolj sem si želela, da bi tudi sama delala v tej instituciji, saj me je lutkovni medij od vsega, kar sem imela kot novinarka priložnost spoznati, najbolj pritegnil. To je bil tudi razlog, da sem se prijavila na razpisano mesto direktorice. To je bila priložnost, da sem vstopila v omenjeno institucijo, pa čeprav vodstvenih ambicij, v resnici, nikdar nisem imela. 

Je bil to razlog, da si po izteku mandata raje prevzela mesto programske strokovne sodelavke?


Odločitev je bila dejansko povsem pragmatična. Ob izteku mandata sem rodila dvojčka in uvidela, da bi bilo praktično nemogoče opravljati dve tako odgovorni vlogi – materinsko in vodstveno.

Vesela sem, da se je tako izteklo, saj sem na omenjenem delovnem mestu bistveno srečnejša. Sledim lahko temu, kar rada počnem in za kar sem profesionalno usposobljena.

Krst pri Savici / foto boštjan lah
Glede na širok diapazon funkcij, ki jih pokrivaš (programsko vodenje in organizacija Poletnega lutkovnega pristana, vodenje izobraževalnih programov, praktična dramaturgija, dramatizacija besedil in podobno), ti je katera izmed funkcij še posebej ljuba?


Vsako izmed področij je zame dragoceno in vesela sem, da lahko delujem na vseh. Kljub svoji različnosti se področja, ki jih pokrivam, med seboj prepletajo in oplajajo.

Poletni lutkovni pristan je zame poseben izziv, saj mora biti človek, ki festival organizira, kar malo čarovnika, da uspe uloviti ravnotežje med stvarmi, ki se ponujajo, svojimi lastnimi željami in ambicijami ter seveda pri tem upoštevati tudi finančni okvir, znotraj katerega se giba. Pri vsem tem pa se moraš truditi za ohranjanje celovite podobe programa, predvsem pa za kakovost izbranih predstav.

Delo na projektih – dramatizacija besedila in praktična dramaturgija – me še posebej izpolnjujejo takrat, kadar steče dialog med člani ekipe in kadar imam občutek, da sem k projektu tudi sama doprinesla. Če predstava uspe in požanje dober sprejem med publiko in strokovnimi komisijami na festivalih, je to zadovoljstvo še toliko večje. V zadnjem času izstopa predstava Ko je Šlemil šel v Varšavo po zgodbi nobelovca Isaaca Bashevisa Singerja. Predstavo je režirala Jelena Sitar Cvetko, likovno podobo je ustvaril Svjetlan Junaković, glasbo je napisal Igor Cvetko, igrajo pa Miha Bezeljak, Aja Kobe in Danilo Trstenjak. To je ena od predstav, kjer ni izjemen samo rezultat – navdušeno občinstvo in nagrade na vsakem od mednarodnih festivalov, ki se ga je predstava doslej udeležila, in vabila na festivale se prav tako vrstijo – pač pa je šlo tudi za izjemen proces nastajanja. Vsi ustvarjalci so v iskrivem rojevanju uživali, režijski koncept se je našel z likovnostjo, ki je izjemno pomembna v lutkovnem gledališču, glasba se je organsko spojila z zgodbo, igralci uživajo v predstavi in so uživali tudi na vajah. Skratka – takšen projekt te osreči kot le redko kaj. 

Po drugi stani pa je ena od mojih nalog vodenje pedagoškega programa, kjer je čar v njegovem takojšnjem učinku. Pri pedagoških procesih neposredno spremljaš potek prenosa novih znanj, opaziš vznemirjenost udeležencev, vzbujaš radovednost, zanimanje, odpiraš nova vprašanja in podobno. Odpiranje in približevanje sveta, ki ti je ljub in blizu, je vsakič znova v veselje tudi tebi.

A pri teh treh osrednjih nalogah, sklepam, se tvoja vloga ne konča. Poleg vseh teh funkcij je dramaturg namreč tudi tisti, ki nastopa v vlogi svetovalca uprave in/ali posameznega režiserja, sodeluje pri sestavi repertoarja, pridobiva in ocenjuje nova dramska dela in podobno, kot na nekem mestu zapiše Nikola Batušić. Kako močno si vpeta v sestavo repertoarja?


Umetniška vodja gledališča je direktorica Mojca Redjko, a program, ki nastaja, je pogosto odsev sodelovanja številnih dejavnikov. Program namreč nikdar ne nastaja v izoliranem okolju v obliki zamisli in njene »totalne« realizacije, temveč v interakciji z zunanjimi in notranjimi sodelavci. V našem gledališču poskušamo biti odprti za zunanje predloge in ideje, ki jih skrbno preučimo glede na konceptualno zasnovo sezone ali cikla kot tudi glede na programske zakonitosti. Pri tem mislim predvsem na to, da mora biti program raznolik, uravnotežen glede števila predstav, namenjenih najmlajšemu občinstvu, mladini in odraslim, v razmerju med znanimi naslovi, klasičnimi pravljicami, novitetami in povsem avtorskimi projekti. Za sestavo dobrega programa in njegovega razvoja je potrebno tudi skrbno bdeti nad potencialno zanimivimi ustvarjalci in zgodbami. 


Ko je Šlemil šel v Varšavo / foto Boštjan Lah
Upoštevati je potrebno tudi zakonitosti lutkovnega gledališča (da v središču ni beseda, temveč vizualna podoba in podobno), kar pomeni, da je pristop k uprizoritvi bistveno drugačen od pristopa k dramski uprizoritvi. Kako si se priučila teh veščin glede na to, da te na akademiji z njimi niso opremili?


Veliko sem se naučila skozi pogovore s sodelavci ter ob spremljanju procesov nastajanja predstav v gledališču. Priznati moram, da teh razlik na začetku nisem razumela in sem jih uvidela šele čez čas.

V svojih prvih letih v Lutkovnem gledališču sem naletela na besedila, ki bi v dramskem gledališču dobro funkcionirala; replike so žive, jezik je prečudovit ... Šele skozi pogovor in analizo sem spoznala, da dobro dramsko besedilo ni vedno primerno tudi za lutkovno gledališče. Nekatera besedila preprosto niso imela dovolj lutkovnega potenciala. Primat v lutkovni predstavi namreč ne gre besedi, temveč vizualnemu. Pri lutkovni predstavi si prizadevaš za idealno zlitje vseh elementov v celoto – osnovne zamisli (ubesedene ali ne), lutke, svetlobe, zvoka … in za njeno postavitev v prostor. Ti procesi so kompleksni in zanimivi. Zahtevajo dobro poznavanje lutke kot medija, razumevanje shematizacije znakovnega z omejenimi možnosti oziroma nekimi drugačnimi potenciali, ki jih ta prinaša. Tako lahko že ena sama gesta lutke, na primer, zadostuje – je dovolj pomenljiva. Potrebno se je torej naučiti in priučiti izkoriščanja prednosti lutkovnega medija, izhajati iz drugega konca in opustiti poskus neposrednega prenosa principa dramskega gledališča v lutkovnega. Se pa seveda še vedno dogaja, da tudi v profesionalnem lutkovnem gledališču režiser k svojemu delu pristopi ali vsaj poskuša pristopiti na enak način kot pristopa v dramskem gledališču.

Zdi se, da je vstop v procese dela v lutkovnem gledališču podoben vstopu v laboratorij kot cono, namenjeno raziskovanju in preizkušanju lastne kreativnosti, prepuščanju domišljiji. Kaj je zate najbolj presunljivo v lutkarstvu?


Vselej znova se čudim in navdušujem nad tem, kaj vse lahko ljudje naredijo, še posebej takrat, kadar ustvarjalci uspejo s preprostimi sredstvi in z izjemno veliko domišljije izraziti ideje ali prikazati nove rešitve in poti in pri tem ustvariti celovito predstavo. Težko bi izpostavila, kateri tip lutkovnega gledališče me najbolj presune glede na njegov širok spekter možnosti. Ne glede na formo, velikost, tehnologijo, estetiko je tisto, kar nagovori, na koncu vedno predstava kot taka, predstava kot zlitje različnih elementov.

Nekaj takšnih predstav si uspela pripeljati tudi na Poletni lutkovni pristan in nekaj takšnih je nastalo tudi v produkciji vašega lutkovnega gledališča ... Na kaj si najbolj ponosna?


Veliko predstav je takšnih, s katerimi bi se lahko pohvalili in jih označili kot prebojne. Če začnem pri festivalu, bi izpostavila predvsem tistih nekaj predstav oziroma lutkarskih imen, ki polnijo lutkovne antologije. Naj omenim le nekatere: Stuffed Puppet Theatre in Nevilla Tranterja, Gledališče bratov Forman, Franka Soehnleja in Gledališče Tübingen, Margrit Gysin, Pickled Image, češka lutkovna gledališča in druge. Vse to so vrhunska imena lutkarske scene, ki so gostovala tudi na našem lutkovnem festivalu. Pogled nanje in zavedanje, da nam jih je uspelo pripeljati, me vselej znova presune. 

Kot prebojne predstave iz starega lutkovnega gledališča bi označila otroški predstavi Krokodil Poro in Ostržek, nastali pod režijsko taktirko Jerneja Lorencija, predstavo O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov v režiji Diega de Bree ter predstavo za odrasle Turjaška Rozamunda Brede Varl. Gre samo za omejen izbor – odličnih predstav je bilo še veliko več. Odkar pa smo v novih prostorih, je skoraj nemogoče našteti in izvzeti dobre predstave, ki so nastale na obeh odrih. K temu bistveno pripomorejo optimalni pogoji za izvedbo predstav: ne glede na to, ali gre za povabilo tujim ustvarjalcem (gostovanje) ali možnost, ponujena domačim ustvarjalcem (lastne produkcije). Krst pri Savici Andreje Kovač, Meso ali razodetje Jerneja Lorencija in Ko je Šlemil šel v Varšavo Jelene Sitar Cvetko vsekakor sodijo med vrhunske predstave. Med zadnjimi uspešnicami pa je gotovo potrebno omeniti Proces Matije Solceta in Salto Mortale Silvana Omerzuja.

Omenila si prostor kot pomemben dejavnik za izvedbo programa. Na kakšen način prostor definira in usmerja programsko politiko in na kakšen način sokreira občinstvo?


Šele na podlagi izkušnje selitve se zavedam in spoznavam, kako zelo prostor definira program. V starih prostorih smo bili zelo omejeni. Imeli smo eno samo dvorano, oder je bil majhen, zaodrja ni bilo, prav tako ni bilo odrskega stolpa, tehnično in kadrovsko smo bili podhranjeni. Nenehno smo se morali prilagajati vsem tem omejitvam. Konkretno to pomeni, da vaje niso mogle potekati takrat, ko smo igrali predstave, in da so bile predstave pogojene z omejitvami tistega prostora. Hkrati pa smo ga jemali kot nekaj začasnega in zapuščajočega. Tudi navzven prostor ni bil nekaj imenitnega, temveč je prej deloval neugledno in kot tak imel določene psihološke učinke na gledalca. Težje je bilo privabljati novo občinstvo ne glede na odličnost ponudbe. 

Če se samo ozremo po novih prostorih, takoj opazimo razliko. Historično ozadje zgradbe in njena sodobna ureditev, prekrasna lokacija ... so že same po sebi magnet za obiskovalce. Morda vanjo prvič vstopiš iz radovednosti, in če si nagrajen še z dobro predstavo, boš prišel ponovno, saj boš prostor povezal z dobrim programom.

Kot sem že omenila, nov prostor ponuja ustrezne prostorske pogoje za delo ustvarjalcev, razporeditev prostorov omogoča paralelno delo in tudi tehnično je gledališče izjemno dobro opremljeno. Prostori nam dopuščajo tudi celovito izpeljavo izobraževalnih programov. Tudi po tej poti namreč vzgajamo občinstvo. Večkrat se je že zgodilo, da je nekdo prišel na pedagoški program Za zaveso, ki ga je tako pritegnil, da je prišel kasneje tudi na predstavo in s seboj pripeljal še prijatelje.


Meso ali razodetje / foto boštjan lah 
Če narediva še premik k privatnemu življenju in verjetno enim najbolj zvestim obiskovalcev vašega gledališča – tvojim otrokom. Si mama štirih otrok, ki od malega prisostvujejo tvojemu delu in ga spremljajo. So bili tudi prvi kritiki predstav, dramaturški svetovalci oziroma kako pomembno vlogo so igrali pri tvojem delu in razvoju?


Obsežnejšo mero gledališča so prejemali iz povsem praktičnih razlogov, ki so posledica fleksibilnega urnika. Pogosto so bili prisotni na vajah, na festivalu Poletni lutkovni pristan so bili ob predstavi hočeš nočeš deležni še procesa postavljanja predstave na oder in podiranja ter pospravljanja. Otroška percepcija je drugačna od percepcije odraslega. Njihov odziv mi je tako pogosto v pomoč; ne samo ubesedenje njihovega videnja, temveč tudi spremljanje njihove pozornosti med potekom vaje. Če jih opazuješ, hitro spoznaš, kako predstava dejansko teče, kje popusti napetost v dramaturgiji, opozorijo te na kakšno podrobnost, ki se ti morda ne zdi bistvena ali je preprosto ne opaziš ... 

Omenjene izkušnje prenašaš tudi v izobraževalne procese ...


Pri izobraževalnem procesu sta pomembni predvsem odprtost in sposobnost interakcije, ki pomeni prilagajanje procesa skupini in posamezniku. Z opazovanjem udeležencev šele vidiš, katero znanje je potrebno poglobiti ali nadgraditi. Delno je tak prenos vezan tudi na vzgojo lastnih otrok in opazovanje njihovih potreb in reči, ki jih zanimajo.

Pri načrtovanju izobraževalnih procesov poskušam vselej izhajati predvsem iz sebe, iz lastnih izkušenj in spoznanj. Poskušam se postaviti v vlogo nevednega in premisliti, kaj je bilo tisto, kar je mene presenetilo, kaj je bilo tisto čarobno in nenavadno pri spoznavanju lutkovnega gledališča.

Kako uspešno si uspela svojo ljubezen do lutkarstva prenesti na svoje otroke. Kakšno vlogo igra (lutkovno) gledališče v njihovem življenju?


Priznam, da me je včasih zaskrbelo, da jim ga bom s pretirano »dozo« priskutila. Pred časom sem vprašala starejši hčeri, ki sta danes že srednješolki, če mi zamerita nadpovprečno veliko gledališča. Rekli sta, da sta prej hvaležni za to izkušnjo in da jima je gledališče veliko dalo. Še vedno izjemno radi spremljata gledališče, in to zelo redno.

Potemtakem ni razloga, da se ne bi poklonili lutkam oziroma lutkovnemu gledališču. Še posebej ob njegovem prazniku na prvi pomladanski dan. Kako ga boste obeležili letos?


Gledališče je tako kot pomlad vezano na nenehno rojevanje in brstenje. Tisti, ki z njim živimo, se mu poklanjamo ob vsaki novi predstavi, ob vsakem, še tako majhnem dogodku, bodisi ob izdaji programske knjižice ali rojstvu nove lutke. Ob svetovnem dnevu lutk prejme lutkovno gledališče malo več pozornosti, kar je seveda izjemno dragoceno.

Letos bomo ta dan proslavili še posebej svečano, saj smo ga združili z mestnim »praznovanjem« kulture. Podelitev Glazerjevih nagrad – nagrad za ustvarjalne dosežke na področju umetnosti – bo potekala v našem gledališču in pospremila jo bo naša nova predstava Vitez železnega srca.

Katarina Klančnik Kocutar

Jasmina Založnik, SiGledal, 10. 4. 2012
Robovi slovenske dramatike
Jasmina Založnik, SiGledal, 1. 10. 2013
Vizija in realnost ustanavljanja Gledališkega inštituta
Jasmina Založnik, SiGledal, 12. 3. 2012
Obuditi humor