Nevredno se zdi pisati o banalnostih. Sploh ko gre za stvari, ki jih ne bi smeli banalizirati. Pa se je v nekaj desetletjih zgodilo prav to. Vse se tako prekleto banalizira! Še največje vrednote – vera in upanje … ljubezen – postajajo banalnost. Svet pa živi pesek, ki vse neustavljivo požira vase.

Zato se predstava Kompleks Ristić, pravim ji Missa za Jugoslavijo, ne igra več v molu. Niti v duru. Ostala je brez tonalitete. To je maša zadušnica, ki ne osvobaja, ne zavaja avditorija z vero in upanjem v karkoli. Najmanj v neko davno preživelo revolucijo. Ne obremenjuje se niti s poslavljanjem od nje. Teh obredov poslavljanja je bilo že tako ali tako preveč. Enega najlepših je zapisal Danilo Kiš v Grobnici za Borisa Davidoviča. Tudi od Jugoslavije smo se že davno poslovili. Kdor jo še ljubi, jo oživlja v spominih. Kdor jo sovraži, jo oživlja s prižnic dnevne politike. Missa za Jugoslavijo ne oživlja kadavra. V njej ne gre za nostalgijo. Tudi ta bi bila v tem primeru banalna.

Preveč zlahka smo jo pustili umreti, to našo Jugo, in sebe smo prodali po najnižji ceni. V imenu tako imenovane demokracije, ki nam je prinesla to, česar si nekoč za živo glavo ne bi pustili vzeti. A to je druga zgodba. Zdaj puščamo umirati Evropo, v katero smo nekoč tako brezglavo verjeli. So verjeli! Kdor je pač verjel. Kdo ve, koliko je bilo sploh takšnih, ki so verjeli v to prekleto Evropo in ne le v dobiček iz nje. Vse v imenu piškave Coca-Cole in na novo oživljenega Sieg heil?! Kje so naša jetra? Naj se to vpraša vsak sam. Z odpustki se ukvarja druga cerkev. To ni naša maša! Ne ukvarjamo se niti z vivisekcijo Ljubiše Ristića, ne spogledujemo se s političnim teatrom. Naj Ristić ostane kot kompleks zakopan sam v sebi, v svojih memoarih ali memorandumih.

Kdor danes govori, da je Jugoslovan, ki še verjame v Jugoslavijo in v njen skupni kulturni prostor, je pač smešen. Verjeti v KPGT in ga oživljati kot kadaver je čista farsa. Enako kot obleči majico s Chejem Guevaro, da bi v prsih občutil Chejev revolucionarni duh. Sploh če si ga sam pustil umreti. Naj bo mera posameznikove krivde zato število trupel, ki jih je pustil za sabo. In to, pred koliko trupli se je obrnil stran.

Kot ovce smo v časih naše svetle skupne bodočnosti hodili za Ristićem. Bilo je prelepo potovati podolgem in počez po prejšnji državi, sodelovati z največjimi umetniki, ki jih je samo on znal tako vešče nabrati na kup. Zraven pa z odra manifestativno kričati velike in pomembne resnice o svetu. Kaj prelepo! Bilo je fantastično. Čutili smo se pomembne v sporočanju resnice in odpiranju oči javnosti. Čutili smo se pogumne. Malo morgen! Ljubiša je bil pač zelo vešč v poudarjanju svojega tako imenovanega disidentstva, ki si ga na primer filmski režiser Lazar Stojanović ni privoščil niti v enem stavku, kljub trem letom, ki jih je preživel v zaporu. A mi smo šli za tistim, ki je bil glasnejši. Večina je šla za tistim, ki je znal bolj vešče čarati in še bolj bleščeče zavajati. Tudi v umetnosti, ne le v politiki. Je kaj lepšega od pijanosti v blagi kolektivni amneziji? Še dobro, da naše takratno delo ni bilo skoraj nič plačano. Vsaj to! Lahko si kaj prišparal le od dnevnic, na katere smo vedno čakali v dolgih vrstah. Sicer pa smo svojo kolektivno opitost večinoma uspešno nadaljevali v svojih novih državah. Mnogi so čez noč pri polni zavesti obolevali za amnezijo. Ljubiša je tako postal največji prijatelj žene prvega krvnika nekdanje Jugoslavije. In še zdaj ju brani, kot da je njun odvetnik. Kot naročeno za dober dramski lik!

Mi pa smo medtem ostali brez besed. Brez odpustkov in zavetij, ki jih ponujajo besede. Mašo za Jugoslavijo je mogoče igrati le še na vse ali nič. Nemi smo postali, da bi se izognili banalizaciji bolečine. Ki je tudi naša lastna. Vse to ukvarjanje s svojimi in tujimi biografijami je preveč občutljivo. Takoj zdrsne v banalnost. Ali pa si le ne znamo naliti čistega vina, kdo ve? Če si ga ne znamo zdaj, si ga ne bomo nikdar! Dvajseto stoletje bi moralo biti več kot dober učitelj za enaindvajseto. Žal ni.

Vem, da je bil Kiš ob prejšnji missi hudičevo jezen na Ristića. Razlogov je imel dovolj. Že pred premiero in še dolgo po njej smo trepetali, da bo predstavo Missa in a minor prepovedal. Čeprav je Ljubiša vse tako uspešno zapakiral v – v poznejši histeriji postmodernizma kar preveč uporabljan – »po motivih Grobnice za Borisa Davidoviča«, je bilo vsakomur, ki je Kiševo knjigo prebral, jasno, da ne gre za »motive«, ampak kar lepo za mojstrske Kiševe besede. Ki smo jih v glavnem tudi mojstrsko razsecirali in prepletli še s citati drugih velikih mojstrov. Pa ne v  borgesovskokiševskem načinu. Precej precej bolj preprosto. Vsekakor pa je idejo o zgradbi in citatnosti predstav Ljubiša od obeh omenjenih pisateljev lahko zgolj prenesel v Misso in a minor. Kako dolgo Kiš ni hotel govoriti z Ristićem, ne vem. Mnogo ljudi si je prizadevalo, da bi ga pomirilo. Verjetno je moral popustiti zaradi megalomanskega uspeha predstave. Upam, da mu je naš teater ta »po motivih« vsaj plačal. S Kiševimi »motivi« je Mladinsko zaslovelo, tudi po svoji ansambelski igri.

Zdaj igra ni več ansambelska, postala je zborovska. Brez petja. Njena nemost se lovi v glasbi že napisanih pesmi. V njej ni izrečenega nič novega. Bilo bi banalno, smo ugotovili. Pa kako smo se spet trudili z besedami! Iskali citate in pomene iz kilometrov dokumentiranih besedil. Ni šlo. Leta 2015 je celo Ojdip izgubil svoj glas. Njegova slepota je po dveh tisočletjih postala močnejša od vsega, kar izreče. Tisto, kar se vidi, je močnejše od slišanega. Nikakršen manifest več ne pomaga. Nič ne osvobaja. Nič ne odrešuje. Od nikakršnih okovov, najmanj od revolucije. Niti od vsega, kar se je po njej rodilo in je medtem že izginilo. Nobeno izrekanje ne pomaga. Kdo pa bi mu v tej frljićevski maniri, ki se tu konkretno lepi na fenomen Ristića, sploh verjel … Uiti moramo zavetju besed, ki osvobajajo, zavajajo, odpuščajo … uiti njihovim dodatnim lažnim pomenom.

Preveč zavetja smo si dajali v vseh teh letih, ko smo druge pustili umirati. O, neznosna lahkost gledanja televizije, kam si nas pripeljala! Da so postale besede tako izrabljene. In v svojih vsakdanjih življenjih smo to kar sprejemali, kar navadili smo se na to. Čeprav se v umetnosti borimo za njihov pomen. A kljub temu da se pridušamo za resnico in jo zagovarjamo z odra, ostajajo vse te naše zaveze v zraku in se v življenju v hipu razblinijo. Tudi najvišje.

Vsi vemo, da smo do grla v evropskem blatu in da gre v resnici že za težko evropsko sranje! Pa naj ga gledamo iz grške, slovenske, hrvaške ali kakšne druge »obrobne« perspektive. Ne moremo se več izogibati bolečini Bližnjega vzhoda, ki po poljskih poteh pljuska prek Evrope, ne moremo več zanikati tisočev trupel iz Afrike, ki nas spominja(jo) na vse, kar smo ves čas vedeli in o čemer smo molčali. In vse to pri polni zavesti! Konec je.

Kako naj v predstavi, ki hoče biti radikalna, potem sploh govorimo?

Igrati v maši zadušnici ni udobno, nobenega užitka ni niti v zavajanju občinstva s solzami. Te so v glavnem že izjokane. Igramo na efekt, ničesar ne skrivamo, videti je, da se razgaljamo kot gladiatorji, igralci smo zaradi tega poklicani na oder. A v resnici je kljub vsem mogočim sokovom, ki se cedijo po njem, vse bolj ko ne marionetno. Obvladamo različna stanja, nenadne preklope. Zavestno potujemo skozi novejšo zgodovino, kot da se borimo za to, kako bomo preživeli svoja življenja. Za svoje biografije. Ki jih nočemo (še bolj) umazati/kvariti in delati fake. Vse je tu. Vse je tako prekleto dobro arhivirano v nas. Najbolj tisto, česar nismo hoteli videti, tisto, kar smo hoteli na vsak način pozabiti. Tragično je medtem že zdavnaj prešlo v naš limfni sistem. Lahko ga odigramo na pamet, brez posebnega vživljanja, samo pomisliš – in največja bolečina privre na dan. Tega se še posebno oklepamo, da bi vsaj za trenutek zbežali pred še večjo bolečino sveta, ki nas tlači. Gremo do konca, brez transa, ta ni več mogoč, bistveno je le, da pridemo do konca predstave. Da se le kdo ne polomi. Da vsaj na videz ostanemo celi.

Sicer pa ostaja Danilo Kiš v tej zgodbi o Ristiću edini čist in spoštovanja vreden. Zato se ga, razen ob branju, sploh nismo dotikali. Mogoče bi se ga morali, da bi gledalcem ponudili vsaj malce užitka, ki se mu reče udobje/ugodje ob gledanju. Mogoče pri naslednji maši. Ta je zgolj ena preprosta zadušnica. Evropska civilizacija je zbolela prav zaradi želje po udobju in ugodju.

Ljubljana, 1. septembra 2015

Povezava: Gledališki list uprizoritve