Nekdo me sprašuje, ali sem preverila pljuča, ker jih virus napade in sproži težave veliko kasneje. Od drugod prihajajo informacije, da respirator lahko pljuča uniči, če ti ga dodelijo prezgodaj zaradi nizke vsebnosti kisika v krvi.
Jaz pa ležim s kovidom v postelji, počutim se v redu, in dokler je tako, nimam nobenega namena kakorkoli raziskovati svojih pljuč. Enostavno: to je moja resnica.
Milijon informacij. Milijon poti. Milijon mask. Dvomi. Frustracije. Strahovi.
Jaz pa mirujem. Zame se dogaja nekaj povsem drugega. Gledališče je preplavilo vsakdanjost. Ne vemo, kdo nosi masko, ne vemo, kaj so sence, ki se pojavljajo na sceneriji …
Preplavlja nas … kaos, strah, zmedenost, prenasičenost, apatija, jeza, nemoč …
Kaj išče gledalec v gledališču, ko se prepušča, da ga tok teh občutij buta ob čeri lastne "rampe"?
Kam potuje lik-igralec z vso to dramaturgijo odtenkov na odru?
Rečem si, k resničnosti. Preskakuje, preverja, natika, snema – maske.
Če bomo še kdaj želeli zaupati, bomo morali postati resnični.
Zame je gledališče učenje prehajanja od življenja k smrti in od smrti k življenju. Uči nas kontinuitete – prehajanja. Je učenje zaupanja, kljub nevarnostim.
In če pogledamo predstavo – kaj ostane od nje, ko ne živi več? Vse, kar ostane od nje – letaki, zapisi, posnetki – so samo posmrtni ostanki. Žara. Toda če gledaš ta živi organizem, ta sev, ki ga igralci gojijo in prenašajo med sabo, med gledalci, skozi zgodovino predstav, veš, da vse še vedno diha, s polnimi pljuči. Kljub neštetim smrtim, ki smo jih doživeli v gledališčih.
V paniki smo pozabili neko povsem preprosto resnico. Tudi pred kovidom 19 nismo bili nesmrtni. Sence in maske niso bile prej nič jasnejše. Morda so se zdele le bolj urejene, obešene v ličnem zaporedju v nam poznani garderobi …
Ne hrepenim po smrti. Hrepenim po ljubezni. Smrt pride vmes, mimogrede.
Morda bi znova potrebovali gledališče, da nas spomni na to?
Prehajanje z … = s-prehanje.