Ljubim jutra

Ljubim jutra, ki me zvabljajo v temo,
jaz pa se borim, da se odrinem s postelje.
Ljubim jutra, ker so še vsi opravki dneva suha grenka slepeča srečna izbira.
Črna jutra, v katerih pomolim smrček skozi vrata v koničasto ivje in med žametno jeklena telesa srn, ki so mi – še uro nazaj? – obgrizle solato in bo čez dan venela zaradi odsotnosti mojih rok.
Ljubim črnikast odgovor oken,
ko pomivam posodo včerajsnjega nezaključenega dne, ker je to najbolj abotno dejanje, ki ga zjutraj lahko počnes, a v umivalniku čutim mamino drhtenje z življenjem.
In sploh ne nazadnje; ljubim jutra, ker sem samo žival, skrita pred civilizacijo.
Uho je gluho, oko je slepo, nič se ne zgane. Niti možnost nisem. In svoje strasti ne morem odložiti kar na polico.