Nečistost, nekontrolirana moč, misterioznost, monstruoznost, utelešenje pretečih nedoumljivih sil - dojemanje ženskosti kot nečesa, kar se nahaja na robu civilizacije, je vpisano v same temelje (zahodne) civilizacije.
V čeri je Skila doma, nakaza strašno lajajoča. Res da bevk ji zveni kot ščeket mladiča peseta.
Sama pa vendar je grozna pošast.
Tudi imaginarij antične Grčije, ki je vpisan v nezavedno zahodne kulture, priča da je ženska nevarna bodisi zaradi svoje privlačnosti ali grozljive moči. Je utelešenje drugosti in lahko postane del kulture le kot žena moškega. In mati.
Angel domačega ognjišča. Veze in prede in plete in kvačka. In čaka. Njega, ki je premagal Kirko in Kalipso, nečistost in smrt, noč in onkraj.
Trasformacija iz dekleta v mater je iniciacijski obred, s katerim ne le v tradicionalnih družbah, ampak tudi navidez najbolj liberalnih, ženska še vedno najbolj gotovo potrjuje svoj spol, svojo usodo in se v njem za družbo zares udejanji. Pri tem Simone de Beauvoir izpostavlja dva splošno sprejeta predsodka: »Prvi (je), da je materinstvo že samo po sebi dovolj, da žensko izpolni: to nikakor ni res. /.../ Drugi, ki je neposredno zajet v prvem, je prepričanje, da otrok v materinem naročju zagotovo najde srečo.«
Nežna, čuteča, prijazna in mila. Dana za srečo in na veselje. Najčistejša cvetka raja.
Ta idealna slika materinstva, ki jo prežema mitologija lepote in miline, dominira in nadpisuje pogosto vse kaj drugačno realnost materinjenja. Pri tem je zanimivo, da o težaškem skrbstvenem delu in ne vedno samo lepih občutkih ob pogosto izoliranem druženju s svojimi »pikicami« in »sončki« molčijo in jih zanikajo celo tiste, ki so vse to izkusile na lastnih plečih.
Pri tem se ponuja vprašanje: Zakaj je materinstvo eden najtrdovratnejših mitov, povezanih z žensko?
Avtorski projekt Pie Brezavšček, Barbare Krajnc Avdić in Saške Rakef je interdisciplinarna raziskava institucije materinstva, pri čemer se dotikajo manj izpostavljenih vidikov materinstva. Uprizorjena kot glasbena instalacija, ti. zvočni performans, v dialogu s skladateljico Bojano Šaljić Podešva, glasbenikom Damirjem Avdićem, kostumografko in scenografinjo Ireno Pivka, koreografinjo Sinjo Ožbolt in oblikovalcem svetlobe Andrejem Rezo Petrovčičem, avtorice poseben poudarek namenjajo raziskovanju glasbenih principov kot metode kompozicije gledališke predstave.
(Iz gledališkega lista uprizoritve)