Za gledališče nujno ne potrebuješ oči

Gospa Dermota je slabo videla že ob rojstvu. Na začetku osnovne šole je bil njen vid le še petodstoten, stanje pa se ji je začelo med puberteto hitro slabšati. Tako je bila že med nosečnostjo skoraj popolnoma slepa. Kljub tej oviri se uspešno trudi živeti običajno življenje. Naredila je srednjo zdravstveno šolo in z možem skrbi za svoja najstniška otroka, sama tudi kuha, odgovarja na e-pošto, odrekla pa se ni niti na prvi pogled nedosegljivim konjičkom: pozimi smuča, poleti pa planinari. Med njenimi številnimi planinskimi podvigi so vzponi na Krim, Tošč pa tudi Stol, Vrtačo in celo Mangart. Na vrhovih do izraza pride njen naslednji hobi, prek katerega je spoznala svojega moža, s katerim sta skupaj že več kot 21 let, to je radioamaterstvo. Od tam prek prenosne postaje, ki jo z možem prineseta s seboj, vzpostavlja povezave z drugimi radioamaterji. Poleg vsega tega pa je gospo Dermota že od otroštva privlačila vsaka lepo odigrana zanimiva zgodba. Takrat se je začela tudi njena ljubezen do gledališča, ki še kar traja. In raste.

»Lepo je doživeti ambient gledališča, ki pomirjevalno vpliva na človekovo dušo. V trenutnem hitrem tempu življenja bi si čas zanj preprosto morali vzeti večkrat,« o svoji naklonjenosti gledališču pove štiriinštiridesetletnica, ki je tja pogosto zahajala že v osnovni in srednji šoli: »Najraje v Lutkovno, Šentjakobsko in MGL. Ko še nisva imela otrok, sva imela z možem abonma v Mestnem gledališču. Potem sem kdaj pa kdaj s prijatelji obiskala Špas teater v Mengšu.«

Čeprav so jo na njenih poteh in podvigih v preteklosti velikokrat spremljali bližnji, pa ji neodvisnost veliko pomeni. Pred letom in pol si je omislila Barona, dobro izšolanega psa vodiča, ki jo spremlja povsod: »Saj ni, da ne bi mogla priti brez psa. Vedno bi se že našel kdo, ki bi šel z menoj. A to ni isto kakor, če koga povabiš s seboj in gre z veseljem. Pa tudi občutek, da greš lahko sam, je osvobajajoč. Če si od nekoga odvisen tako, da nikamor ne moreš sam, je zelo ponižujoč občutek. Ni potrebno, da ti drugi to povedo. Dovolj je že, če se sam tako počutiš. Jaz želim biti neodvisna do te mere, da imam okoli sebe ljudi, ki so z menoj zaradi mene, ne zaradi občutka zavesti, da bi to morali početi, ker pač ne vidim in ne morem sama.«

Ko je slišala, da v Mestnem gledališču ljubljanskem začenjajo z mesečnimi bralnimi uprizoritvami svetovnih in domačih klasik, namenjenimi slepim in slabovidnim, se je odločila, da bo po dolgem času (dveh letih) spet šla v gledališče. Kot prva je bila minulega januarja na sporedu bralna uprizoritev Antigona v režiji Ire Ratej. A nanjo bi gospa Dermota rada prišla sama, s svojim Baronom. Poklicala je v gledališče in povedala, da pes tovrstnih izkušenj še nima, se ji pa ta uprizoritev zdi idealna priložnost tudi zanj, da si takšne izkušnje pridobi. V gledališču so pokazali razumevanje in prijazno omogočili njegovo prisotnost na predstavi, hkrati pa so se z gospo Dermota dogovorili za vse možne scenarije večera, ki so vključevali vedenje njenega psa. 

»Predstava je bila zame popolna,« pravi gospa Dermota. »Ker se mi ni bilo potrebno ukvarjati s spremljanjem odrske igre, sem vso svojo pozornost namenila poslušanju: glasovom, intonaciji glasov, besedni interpretaciji in vživetosti igralcev v posamezne vloge,« strne vtise in doda, da jo je najbolj navdušil lik Ismene, pogrešala je le pogovor med občinstvom in ustvarjalci ob koncu uprizoritve. 

»Težko vam povem, kako sem bila srečna, ko sva z Baronom korakala domov in sem lahko v miru podoživljala vtise s predstave,« sklene gospa Dermota, ki se že veseli naslednje bralne uprizoritve.